Tistega lepega dne (četudi je bilo v bistvu ves dan megleno) se je življenje zasukalo v drugo smer. Nepričakovano, nenačrtovano – ampak mi je obrat všeč. Celo zelo všeč. Huh, le kje naj pričnem pripovedovati štorijo o BS in PP in Trenti in novi smerci … Bom preskočila zgodbico, kako se ljudje spoznajo, ker jaz sem bila že v analognih časih mojster za uletavanja bolj ali manj skrivnostnih oseb v moje življenje, socialna omrežja pa so vse skupaj, no ja, dala v še bolj misteriozne okvire. Če ne maram ljudi v svoji neposredni bližini in pritiskov, kaj in kako in kdaj naj naredim, pa ne maram pričakovanj (glejte, itak vem, da sem prilično smotana in debate o stopnji moje čudnosti so nepotrebne), pa posledično razočaranj, pa imam po drugi strani rada fejs-prijateljstva. Varna oddaljenost, preseki interesov, navdušena deljenja lastnega navdušitisa … jap, to mi je všeč. In iskreno všečkam dandanašnjo socialno omreženost.
Torej, BS. V retrospektivi moram povedati, kako sem dol padala od navdušenja, ko je pred leti popisal svoj PP s hčerko. Nikoli ne bom pozabila, s kako veliki očmi in na dušek sem brala, podoživljala in, ja, si zaželela, da jaz bi tudi. V enem od naslednjih življenj. PP je sinonim za vso tisto nedotaknjeno, anonimno divjino, ki jo obožujem tam gori. Ko mi je BS predlagal, da bi šla skupaj plezat, sem se itak najprej skoraj onesvestila, ker pač meni se take stvari ne dogajajo. En veteran začetniček bo plezal s tako legendo?! A sploh kaj znam ali se bom popolnoma osramotila … Podobne skrajno nesamozavestne misli so mi švigale tistega deževnega jutra, ko sem rezala temo proti Trenti. Že izbor stence je bil za dol past po mojem okusu – vukojebinska lokacija, za katero nihče od mojih ferajnovskih soplezalcev še nikdar slišal ni; oni pač tripajo na klasike, ki se dobro slišijo (in dobro se baje sliši vse, kaj je najmanj V). Potem dolg dostop (obožujem dolge dostope) in za končni vzdih popolnega navdušenja še prvenstvena. Oprostite, a to se meni dogaja? S človekom, ki ga od K2 od daleč, od PP pa od bližje spremljam, bom šla ena alpinistično bolj ali manj nesposobna jaz plezat prvenstveno smer?!
Mhm, točno to se mi je zgodilo. Za začetek. Za začetek je bila Prva stopnička – smerca, katere potek sem si celo jaz zapomnila, dan, ki ga ne bom nikdar pozabila. Prelomnica. Boris je poskrbel za njen vpis (klik), da bo vse tako, kot mora biti. Pa skica pa opis pa to. Jaz sem samo kimala, pravzaprav še zdaj komaj verjamem, da se mi je to zgodilo. Maja, prvenstveno si plezala! Z BS! In, za nameček – super je bilo, uživala sem in še bi. Res bi še; plezala, obiskovala leve kuclje nad Trento, se pogovarjala, spraševala, dol padala od občudovanja. Ko sem varovala na štantu in zrla navzgor, kako in kam pleza, je bil vse skupaj en lahkoten hop hop, pa sem že slišala penk, ko je zabijal klin za štant. Jaz? Jaz sem imela bistveno več opraviti sama s sabo in s steno in s tem, da na 175 metrih ni bilo ene same šalce. Smerca brez jebenih šalc! Tam sredi drugega cuga sem malo godrnjala, ker so me bolele noge. Mhnja, očitno sem se vse do zdaj v steni vlekla po rokah, tale najina smerca pa je taka, da je treba predvsem kam stopiti. In to na trenje; in tega jaz pač ne znam. Še ne znam, tako bomo rekli. Ko sva izstopila, mi je bilo v prvi vrsti žal, da je skalnatega dela najine dogodivščine že konec. Še bi, res bi še visela v tej krasni, samotni stenci Malega Grintavca! A dan je bil že nesramno kratek in treba se je bilo spustiti v dolino. Na srečo sva precej kapitalno zašla, ker sva klepetala, namesto da bi prižgala čelki in v listju spremljala izgubljanje poti; na srečo zato, da je bilo vse skupaj potem še malo daljše in še bolj nenavadno. Kot je bil že sicer vse prej kot običajen dan.
Prva stopnička osvojena. Zdaj pa veselo in navdušeno in raziskovalno dalje. Čar alpinizma so odkrivanje, avantura, iskanje novih smeri in novih občutkov. Tako gre to.
