En dan vikenda za plezanje, en dan za hribovski potep s psoma – jesenska popolnost! Sem si rekla, da grem po nepozabni plezariji v Malem Grintavcu samo malo noge pretegnit, pa sta psa tako uživala v tekanju po neskončnih pokljuških gozdovih, da smo potep raztegnili pozno v popoldne. Hecno, kako Pokljuko poznam samo s tekaških dilc, njena bohinjska stran pa me je res prijetno presenetila. In barve, huh, koliko barv se nam je usipalo v naročje! Bila je ena tistih potk, od katerih ne pričakuješ ničesar, pa si potem deležen marsičesa v presežnikih. So bili lepi razgledi, pa samoten sonček, šumljanje po hosti, travniki kar tako in posedanje na brezimenih gozdnih jasah. Kužka sta stikala naokoli, gmajne imata res rada, ker nudijo možnosti za mnoga pasja raziskovanja. Eden tistih dni, ko si totalno zadovoljen že samo s tem, da si skupaj: jaz in psa, mi trije smo najboljši par. Neprecenljivi so trenutki, ko napol meditativno sedim v travi in se Finči s tačkanjem pririne v moje naročje, se zlekne na mojo roko in skorajda po mačje prede; Amélie pa medtem nori naokoli, vedno ima toliko za početi in mora vse pretakniti.
Ko ju opazujem, me njuna radost do življenja vselej napelje ne samo k pozitivnim mislim, ampak tudi k dejanjem, v akcijo v smislu, da je vsak svoje sreče kovač. In tudi res je. Življenje je maraton in pomembno je tisto, kar človek sistematično počne, saj prav sistematičnost sčasoma obrodi sadove. Sčasoma pomeni … postopoma, s potrpežljivostjo in vztrajnostjo. S skromnostjo! Človeka lahko osreči tudi takle na videz brezvezen pokljuški dan, ko pa take dneve mozaično sestavljaš v svoje življenje, to pomeni, da se oblikuješ v zadovoljno osebo, ki se zaveda, da je zadovoljstvo v življenju odvisno predvsem od nje same – negativna doživetja pa dojema kot probleme, ki jih velja reševati z veliko energijo. Glejte, obstajajo rešljivi in nerešljivi problemi: rešujmo rešljive, nerešljivim pa se izogibajmo oziroma jih sprejmimo kot nujen del življenje. To bi bil moj recept za srečo; pa res nisem pišmeuhovska, če ne čutim potrebe fokusirati se na slabo, negativno jebo tegale bivanja. Življenje ni obveznost in njegov smisel ni delati kljukice na to do seznamu. Treba je znati uživati in se veseliti, predvsem pa živeti skladno z lastnimi vrednotami. Samo to prinaša notranji mir, verjemite. Četudi je včasih zanj treba kaj žrtvovati – recimo zamenjati ferajn.
