Zadnji septembrski dan v hribih smo zašpilili z Zahomcem. Tretji zaporedni dan v hribih – razkošje! Na ta dan, tam gori, sem pravzaprav že pozabila, da je bilo mišljeno, da bi bila nekje drugje. Okej, nisem pozabila, prebolela pa sem. Dušo je treba zaceliti in katero zdravilo je boljše od samotnega karnijskega potepanja s psoma. Vam povem, ga ni. Gor smo jo ubrali po meni nepoznani potki iz doline Val Bartolo. Kakšen gozd! Iii-jala in ooo-jala sem na vsakih par korakov in fotografirala vse tiste krasne barve na hard disk svojega možgana; ene reči se pač najlepše zapišejo direkt v srce. Krasen trailček, poraščen z mahom in posut z iglicami, je vijugal po toplem jesenskem gozdu, v katerem je dišalo … no, po jeseni pač. Skozi krošnje so kukali sončni žarki, ki smo se jim predajali še ves dan. Najprej ob gozdarski koči Cima Muli, od koder se razgrinjajo enih najlepših razgledov po Zahodnih Julijcih. Anči je norela naokoli, Finč pa se je stisnil v moje naročje in skupaj z mano zrl v skalno kuliso nad Zajzero; bila sem presrečna, da se je moje prepoznavanje vrhov od začetka sezone precej popravilo. Pridna Maja. Prav nikamor se nam ni mudilo, pa smo se potikali levo in desno in nad in pod Zahomcem. Prisrčen in prijeten vrh v vseh letnih časih je to, tak, kot imam Karnijce najraje – moji prijazni, debelušno zaobljeni bajski, kuclji za brezskrbna potepanja in uživanja v življenju. Kužka sta jo špancirala z mano in bila, kakor jaz, hvaležna za ves karnijski kič tistega lepega dne.
