Po dolgem potepu okrog Chiavalsa in čezenj je zapasalo nekaj domačega. S psoma. Res sem ju pogrešala tam gori, pa komaj sem čakala, da si vzamemo par turc na izi – z brezskrbnim ležanjem v jesenski travi, zroč v zlato listje in z mislimi, ki na krilih domišljije plavajo naokoli. Soriška planina je že marsikdaj bila moje pribežališče, ko sem se želela umakniti hrupu dolinskega vsakdana in ljudem. Mhnja, ljudje … Leto 2014 bo zaznamovalo overdose ukvarjanje z razmerji vseh sort. Naivno in neuko sem se bržkone n-tič dala zapeljati floskulam, kako smo ljudje družabna bitja in se je fajn družiti in drug drugega lahko najbolj osrečujemo. A bejžte no, eno nakladanje na prvo žogo je tole. Če sem se letos česa naučila, sem se tega, da je ljudi najbolje imeti na kilometrski distanci, ker a) nakladajo, b) lažejo, c) so nezanesljivi in d) najpogosteje so kombinacija vsega trojega. Ne vsi, seveda ne vsi; ampak toliko ljudi, kot sem letos pometla iz svojega življenja, prej v par letih skupaj nisem. Pa recimo, da ima vse nek smisel in bom tole letošnjo človeško mineštro enkrat razumela. Mislim, njen mesidž, nauk, kar naj bi se očitno naučila. Razen tega, da je najboljši preživetveni modus vivendi totalna indiferentnost do človeškega sveta.
Okej, pa v bistvu na poti na Šavnik, Možic, Slatnik, Lajnar in Dravh sploh nisem tega premišljevala. A veste tisto, da ni vredno – no, to, res ni vredno izgubljati trenutkov za traparije. (In ljudje so ena največjih, a očitno nujno potrebnih traparij mojega življenja.) Začuda smo bili bolj ali manj sami na mojih ljubih planincah nad Sorico, pasli smo razglede daleč naokoli, psa sta uživala v moji soprisotnosti in svobodi. Tojto: svoboda! Nikamor se nam ni mudilo, zato smo metali palice, se šli skrivalnice, tekali, se lupčkali in stiskali in skupaj malicali. Superluštno je bilo in nasmejanega veselja, ki mi ga dajeta Amélie in Finley, se ne da primerjati z nobeno človeško družbo. Vsaj ne v teh letih, ko vsaka družba pomeni tudi en koš zateženosti in problemov, ki jih ljudje ne znajo rešiti sami, ampak jih prekladajo na druga ramena. Na moja ne – jaz sem veselo in radoživo bitje in imam življenje rada. Obdržite svoje frustracije, neizpolnjenost, občutek, da vas nihče nima rad, notranji nemir, potrebo po pozornosti zase. Ker jaz … imam raje moja ljuba kužka in moje ljube vrhove nad Soriško planino.
