Ferajnovi Lazi krmarijo med družabnostjo in hribovanji. Plezarijo. Luštno je zvečer posedeti za mizo ter si razvezati jezik in se potem na pogradih ob polglasnih pogovorih hihitati kot v šoli v naravi. Ampak potem je naslednje jutro težko vstati in je glava opekasta in ni luštno iti tak v steno. Ker nam ni bilo treba iti daleč, smo zjutraj malo potegnili, se pod odejami pretegovali še, ko je sonce pozlatilo planino in so mimo oken korakali prvi pohodniki. O jutranjem prehranjevanju smo imeli že več debat, pa še vedno nisem našla optimalne formule, koliko jesti – da ne bom lačna za prvim ovinkom in da ne bom s sabo nosila težkega želodca. Je bil pa težek ruzak, v katerega mi, začetniški meni, še vedno uspe stlačiti čisto preveč robe. V bistvu bi bilo dovolj že, če bi se odpovedala fotoaparatu, ampak to bi bilo, kot bi doma pustila najboljšega prijatelja. Del sebe.
J. je rekel, da naju pelje v ta novo. V Diretissimo. J. je eno krasno bitje in sploh ne vem, kako se mu bom lahko oddolžila za vse stence, čez katere me je peljal, za vsa nora občutja, ki sem jih doživela v navezi z njim. Saj pravim, biti jaz na eni in on na drugi strani štrika tke vez čisto posebne sorte. Lepo; prijateljsko. Če se zaštekaš, te štrik poveže za dolgo, ne samo za par cugov. Tokrat jih je bilo pet in so bili vseh sort. Najprej radiatorji, ki jih imam rada zato, ker mi plezalke haklajo v špranje, prsti pa ovijajo rebrca. V skali, ki drži. Potem je bila ena prečka, ki bi jo najraje takoj izbrisala iz spomina, taka zoprnija je bila. Ne maram prečk, ne znam plezati v prečkah; strah me je plezati v smereh, ki ne gredo navzgor. Ja, tudi mene je kdaj strah. Potem sem se skulirala med gozdarjenjem in travarjenjem in zadnji raztežaj mi je bil na kožo pisan. Lepo stopi, skoraj šalčke, šmirgl skala. Pa res krasen izstop na travnik za izležavanje. J., najboljši J. ever, mi je pokazal greben do vrha.
Ko sem ga zagledala, je bila ljubezen na prvi pogled. Ravno prav dolg, ravno prav travnat, ravno prav šodrast. Jugovzhodni greben. Z obvozi, če bi mi zagustilo. Pa mi ni. Na trenutke sem malo sopihala, ker je bilo res strmo. Pa na vsakih par korakov sem se ozrla nazaj, tak veličasten greben se je zarisoval pod menoj. Uživaško poplezavanje je čisto prehitro minilo, a sem bila vseeno vesela, da sem priplezala do vrha. Debeli vrh je pač res lep vrh s čudovitimi razgledi. Bila sem sama; piš vetra se mi je podil okrog ušes, sonce in sence so se igrale s Triglavom, poletna divjina z zaplatami snega. Neprecenljivo! J. in M. sta me čakala pod škrbino in pohitela sem k njima, da smo se skupaj spustili do koče. Krasna prijatelja sta, pa res ju imam rada. Skrbita zame. Potem je bil pa tak lep večer: naredili smo kilo špagetov za vse, posedeli pred kočo in užili večer na planini. Brez naglice, brez hrupa; samo mi in naš smeh in naši bolj ali manj hecni pogovori. Luštno ful!
