Laz, dan 3. Ko so že vsi omagali (ali obupali ali se naveličali), je mene še kar dajalo grebenarjenje. Sem si rekla, da bo nekaj lažjega, in izbrala Vogle. Tiste, ki sem jih tolikokrat občudovala z Debelega vrha. Sem objela soplezalca, ki sta odšla v dolino, in z lažjim nahrbtnikom kot prejšnje dni odšla proti Razorju. Sama v zaraščenem brezpotju. Vedela sem, da mi bo šlo; če mi je šlo tako gladko na Koštrunovec, bom znala opazovati tudi prehode proti melišču. Huh, kako zapoje srce, ko uloviš komaj vidno stezico in se skorajda z rokami v žepih prebijaš vse višje. Z nogami in v mislih. Pod Hladilnikom sem postala, preverila teren, pripravila dereze, če bi bilo potrebno, in izbrala špuro proti vrhu. Po desni je skala nudila dobre oprimke, da sem se izognila tudi vrhnji zaplati snega. Vesela, do ušes nasmejana sem krenila čez Vogle. Si oblekla dolge rokave in nadela kapo, ker je pihalo, potem pa vse do Zadnjega Vogla radostno uživala.
Luštno, zelo luštno je hoditi v prijetni družbi. Ampak, mea culpa, priznam, da strašno paše hoditi tudi sam. Znam biti klepetuljasta, v hribih pa sem rada tiho. Rada malo odtujeno bluzim, zrem v daljavo, škljocam, požiram samoto. Ljubim nemo divjino in to, da sem sama; le jaz in tropi gamsov, pa sonce pa veter. Tam nekje na Srednjem Voglu sem se ustrašila, da bo brezpotnega pohajkovanja po čudovitem grebenu prekmalu konec, pa sem naredila še malo gori doli naokoli obvozov čez vse puklje, kar sem jih našla. Na koncu grebena sem se usedla na bržkone edini kupček trave sredi kupov kamenja in v mislih odtavala proti soplezalcema, ki sta sporočila, da se hladita v Bohinjskem jezeru. Onadva doli, jaz gori, ampak vendarle skupaj. Sem rekla adijo, Vogli, pa jo za piko na i potegnila na Zelnarico; potem pa Za Kopico pa na štruklje pa žal domov. Fajn je bilo; tesno in žalobno mi je bilo pri srcu, ko sem na Blatu obrnila ključ v avtu. Pa saj se še vrnem!
Zdaj bom pa jaz rekla: ahhh! Res jih pogrešam, tele hribe in modrino triglavskih neboglasnic …