A veste tisto prešernovsko, ko se sprašuje: “Ko brez miru okrog divjam, prijatlji prašajo me, kam?” Nikdar nisem bila prešernoljubka, pravzaprav niti poezije nisem nikdar zares z užitkom brala. Se je pa vsake toliko zgodila fascinacija nad kakim verzom – v smislu, kako se lahko v par besed strne neskončnost viharjev, ki šibajo po človekom inner spaceu. No, zaradi tega mi je bil Kam vedno všeč; vprašanje, koliko je človekova nuja po gibanju dejansko odsev njegove outdoorovske nature in koliko se v hitenje z enega kuclja na drugega, denimo, zrcali siceršnja nemirnost duha. Srca. Možgana.
Deževen dela prost dan je ime razsežnosti dobre joge. Okej, čeprav niti ne vem, kaj bi to bilo, ker ne izvajam joge, ampak sliši se pa primerno tistemu občutju, ko si doma in prakticiraš calma stanje in uživaš v polzenju vodnih kapljic po šipi in … se ti celo ljubi kuhati. Tudi psa imata rada dneve, ko se mečkamo in treniramo in se igramo in fotografiramo. Ko se imamo lepo drug z drugim in ne pogrešamo pojanja zunaj in tudi sonca ne. Mhnja, kaj pa če je sreča res samo klik v možganih.
