Sva šla potipat Ta visoko rosajansko pot in pošpegat v Rezijo; ker sva tipala in špegala bolj ali manj ves dan, sva prehodila še marsikaj drugega. Nekako takole je bilo: Visoki Kanin (Monte Canin Alto) čez Vrh Krnice (Picco di Carnizza) po via ferrata Rosalba Grasselli, nakar goridolinaokoli čez Dolge prode do Prestreljeniškega okna in ategašodranebonikoli konec nazaj do koče Gilberti. Pod krinko fotografiranja z drugega zornega kota sva se grebla, kdo bo hodil spredaj, tako simpatično poplezavanje je bilo. Na še veliko takih fajnih dni!

Mislim, da sem se zjutraj še kar zgodaj spravila iz postelje. Četudi prav preveč zgodnja tudi nisva smela biti, ker sva za del vzpona nameravala izkoristiti gondolsko vlečno službo do Gilbertija (Rifugio Celso Gilberti). Pot do bivaka Marrusich sem dobro poznala, ker sva bila na tisti krasni mulatjerci sama, sem nadkrasne razmere izkoristila za postavljanje mojega modela v rdeči majici in z rdečo čelado malo bolj v desno, pa še malo bolj naprej, pa … pa pazila sem tudi, da ga ne bi v kako globel poslala. Priznam, ni mi bilo čisto jasno, katera, če sploh katera, od gora na najini levi je Visoki Kanin. Kam sploh greva. Greben bo, evo, to sem pa vedela; in imela kot vselej s sabo vzorno pripravljen opis poti in karto in še eno karto in sprintane komentarje z neta. Četudi, bodimo iskreni, več kot je prehojenih poti, bolj ugotavljam, da sta najbolj pomembni dobra karta in zdrava pamet – imamo različne poglede na to, kaj je težko in kateri skalni skok je bolj ali manj neprehoden. In potem jaz brez potrebe paničarim na rezervo in šele ko pridem čez, ugotovim, da je ta hud del mimo, pa, khm, nekako še opazila nisem kakšne posebnosti. Skratka, Grasselli je tako simpatičen, da ga je čisto prekmalu konec. Krasni prehodi in zelo verjetno pred kratkim marsikje popravljeno varovanje in četudi sem vedela, da bi se morala SVK-jati, tega, pssst, nisem počela. Krasna pot je! In Vrh Krnice naju je prevzel in prevzemali so naju razgledi na celotni poti in bolj ko sva ugotavljala, da je Visoki Kanin vse bližje, bolj sva si želela, da bi bil še vsaj ene par grebenčkov stran. Pot je zgledno označena in rdečih trikotnikov je več kot dovolj, da se človek ne zasanja preveč v tisti skalni divjini. Tudi na vrhu sva bila sama in sva se malo špilala s selfiji, četudi je bilo meni več do vsebine Markotovih posodic, ker se v njih vedno kaj nadokusnega skriva. Tokrat je bila govedina po mongolsko z rižem, mhm, prav ste prebrali – v gorah zganjava kulinariko in porcije so tako velike, da meni vselej še kaj za po poti do doma ostane. Ali pa je Marko samo tako prijazen in poje zelo malo, ker ve, kako strašno cenim zobanje v avtu. Ker smo bili šele sredi dneva in je bila samota res sončna in prostrana in bi se dalo še marsikam zaviti, sva prvotno načrtovano Pot Julia (Via ferrata Divisione Julia) pustila za kdaj drugič in jo mahnila na slovensko stran. Zame tuje gorstvo, hehe, na italijanski strani kaninskega pogorja sem bila mnogokrat, na slovenski še nikdar. Pa mi je Marko razlagal, kje je kaj, predvsem koliko jih je padlo v katero brezno, pa sem malo jamrala, da je blazno vroče, pa mi je pripovedoval zgodbice o ledenih škrapljah in luknjah in še več luknjah. Če je italijanska stran prijazno razgibana, je slovenska puščavsko monotona. In groba. Prestreljeniško okno me je čisto prevzelo, z vseh strani sem ga obhodila in če bi bilo čisto po moje, bi šla kar z Okna … no ja, pač nekam tja po skalah gor. A naj se postavim tako? Ne, ne, takole z rokami se bom. Pa še eno od strani. A si prepričan, da si me reees poslikal? Hihi, nadležna sem bila, ampak mi je bil ambient res všeč in če se nekateri želijo fotkati s poševnim stolpom v Pisi, sem se jaz pač želela v družbi tiste mogočne luknje, skozi katero se je tistega krasnega avgustovskega popoldneva vila prikupna modrina. Potem? Potem sem jaz motovilila s Prestreljenikom, da pojdiva no še malo okrog ovinka pogledat, ampak je Markotov glas razuma presodil, da bi bilo vseeno dobro, da ujameva zadnjo gondolsko vožnjo v dolino. In sva jo, pri čemer sem si zadnje metre res želela kaj manj peskastega pod nogami. In kakšno pivce po grlu. Še zadnji pomahi prelepemu dnevu iz gondole, pa ostanek kosilca na poti, pa tiha želja, da bi tole še kdaj počela. Fajn tim sva!