Tam spodaj … se čas ustavi. Včasih se skoraj ustavi tudi srce, ko s čelko ožariš kapniško palčkolandijo ali špagetasto stropno simfonijo, ko kar bruhajo iz tebe iii-ji in ooo-ji in aaa-ji. Ni za verjet, kajne, kaj se skriva tako blizu, pa vendar včasih tako daleč; no, pravzaprav le skozi eno udobno zajčjo luknjo daleč stran. Presenečena, očarana. Začarana! Srečna. Ven sva prišla po dobrih petih urah, pa sva se samo malo sempatja sprehajala. Krasno! Čarobno!
Vselej me v dobro voljo spravijo že jamarski pripravljalni rituali: ko si sredi avgustovske vročine oblačiš dolge gate in flis, si med švicanjem skušaš natakniti škornje in v vrečo tlačiš vse, kar utegne v jami priti prav. Potem zagrizeš v brezpotni breg, okoren in neroden, poln ščemečih pričakovanj, kaj neki se tokrat skriva tam doli v temi. Ob vhodu kar nisem mogla zapreti ust, ko mi je Marko pripovedoval zgodovino te nenavadne, pravzaprav šele nedavno odkrite jame. Ki je v mnogih pogledih nekaj posebnega; da bi jo čuvali, je zaklenjena, in seveda sem bila strašno ponosna na to, da je Marko ključe dobil in jamo pozna in bo moj vodič po jamskih ugankah. Omenjal je nek ožji prehod na začetku, ki je bil tako ozko narejen zato, da ne bi naprej rinil kar kdor koli. Huh, spet mišje preizkušnje, sem si rekla in se pognala po ožini navzdol, v taki vnemi, da sem Markotu skoraj na glavi pristala. Ups! Potem je odklenil vratca in sem svojo rit, za katero sicer menim, da ni nekih nadstandardnih dimenzij, komaj stlačila na ono stran. In že kmalu začela skorajda tuliti ob prizorih, ki jih je odkrivala čelna svetilka. Vau na levo, vau na desno, vau pred mano! Hodila sem malo naprej in se vsake toliko vrnila malo nazaj, da mi ne bi ušel kak kapniški palček, ki je v Konasnici našel svojo večnost. Prelepa jama je in prelepe skrivnosti varuje; bele zavese na stropu in mogočne stebre in jezerca ob straneh, še celo jamski pajkci so se mi sprehajali čez dlani. Ko sem že mislila, da sva prišla do konca, je splezal malo gor in potem sva malo puzala po blatu in lužah in potem sva obnemela ob prizorih milijonov let, preobraženih v dih jemajoče jamske tvorbe. Vsake toliko sem vprašala, če se smem dotakniti – kapnika, vode, blatne skale. Jame so občutljiv ekosistem, zato sem to storila nežno in previdno in, no, res sem pazila, da za mano ne bi ostala nobena sled. Razen metri hvaležnosti, da mi je bilo tistega avgustovskega dne dano videti nekaj tako zelo zelo čarobnega.
