En mičken je bilo vroče zunaj, pa smo šli v podzemno kraljestvo večnih osmih stopinj. Ampak nas ni zeblo; pa ne zaradi flisov in kap in rokavic – ampak zaradi tihih lepot sveta tam spodaj, ki so grele srce. Pssst, aragonitni ježki, pa preproge kapnikov, pa podvodne rože. In blato in mišje luknje … in veliko smeha in dobre volje in novega znanja. Precej ur je menda minilo tam spodaj, ampak, vam povem, v jamah čas stoji. Tako kot se zna ustaviti srce, ko se obrneš in ti lučka na glavi v vsem tistem blatu in vodi in še več blata razkrije kakšno krhko podzemno nežnost. Moja prva jamarska štrikarija je bila in četudi sem bila na štantih sila pogumna in suverena in mislim, da sem še celo govorila veliko, me je vsakič znova malce stisnilo, ko sem se pognala v temo, v globine, moja edina zveza s svetom, kot ga poznam, pa je bil štrik. Jamarstvo je stvar zaupanja; in čisto posebnega prijateljstva. Emocij, ki kipijo, srca, ki razbija od pričakovanja in strahu hkrati. Ko sem ležala v tisti mišji luknji, v želji pretentati dimenzije svoje riti in ramen, ki niso bile skladne z velikostjo luknje, sem se povsem sprostila in moje telo je kot polenta zlezlo na drugo stran. In potem je bila polentasto vesela moja duša in ko smo zlezli ven, sem kar sedela tam na travi in govorila in povnanjala in še več govorila in … ja, mislim, da sem malce tudi jokala. Od sreče.