Vsak lahko v nečem najde svoj smisel življenja. Vsak lahko živi svoje sanje. Počnem tisto, kar me izpolnjuje, tam, kjer je moje srce. Našla sem bistvo duha. Srečna sem.

Prek tehle strani, prek svojega bloga, sem spoznala prijetne ljudi. Nekateri si delimo spletno eksistenco, z drugimi se srečujemo v realijah. Hvaležna sem za vsako znanstvo, ker … ker na koncu v življenju pač šteje tisto, kar smo doživeli, s kom smo doživeli, ne kar smo si nabrali na kup materialnosti. Da sem srečna, potrebujem le svobodo, ki meri prek kril toliko, kot je širok moj objem. Premalo se objemamo, kajneda, premalokrat si namenimo spodbudne misli, prijetne želje, premalokrat si povemo, da imamo radi; sedanji trenutek, lesk v sočlovekovih očeh, sonce in zeleno listje in modro nebo. Hočem reči, eden izmed tistih, ki sem vas spoznala prek pisanja, prek izražanja svojega navdušitisa nad življenjem, mi je predlagal, da pojdiva nekam skupaj. Pa sem se ustrašila. Najbrž bližine. Najbrž tega, da bi si z neznancem delila bližino kar ves dan. Pa sem cincala in prestavljala in iskala izgovore. In potem sem si rekla, da a nisem točno jaz tista, ki krilim naokrog z reklom, kako se je treba spopasti z lastnimi strahovi in se soočiti in jih premagati in, no, skratka, slednjič sem vendarle soglašala, da pojdeva nekam skupaj. Še celo predlagala sem, kam – ne kar nekam, temveč na eno tistih poti, ki sem si jih že res dolgo želela iti.

Pa sva šla. Se najprej srečala, si segla v roke, se pogovarjala v avtu. Sem ga od strani opazovala in se sama pri sebi pogovarjala, da je pravzaprav zelo prijeten človek in da je to, da je v marsičem drugačen od mojih svetovnonazorskih prepričanj, pravzaprav samo preskus moje širine. Tega, koliko sem dejansko sposobna sprejemati drugačnost, oziroma ali sem iskreno empatično bitje ali je to samo poza, ker bi pač rada bila spoštljiva in razumevajoča. Luštno je bilo in uživala sem. Ni se mi bilo treba vseskozi pogovarjati, česar sem se najbolj bala, saj je šel vsake toliko malo po svoje in sem jaz lahko razširila svoj personal space, se sončila v svoji coni udobja in predla pod benevolentnim julijskim soncem. Začetni del poti me je žulilo, da bi ga spraševala strokovne reči, da bi mu po ovinkih povedala o tistem, kar me intimno žuli, ravno toliko, da bi se odzval in mi dal kak koristen nasvet, nevedoč, da vprašanje ni generalno, ampak zadeva mene. Moj sedanji trenutek. Moje (samo)spraševanje, ali se zaplesti z nekom, ki je poročen, pomeni nakopati si sila slabo karmo. Pa ni šlo zanj, za moje pridem-in-grem-in-blazno-všeč-si-mi kukr oboževalce je šlo. Glejte, jaz sem samska, mar naj bi jaz mislila na moralnost nesamskega moškega bitja? Jaz mislim, da ja. In sem. In bom. In moj šrink na Merlonki je po moje točno vedel, kaj ga sprašujem; in zakaj in o kom, pa je dajal tako prikupne odgovore, da sem mu zaupala. Ne sebe, najino lepo pot. Najino drugačnost. Spoštovanje in sprejemanje.

Ob sestopu s Špika nad Nosom je odvil še na par špičk sem pa tja in malo naokoli, jaz pa sem posedela ob robu melišča in zrla v tiste mogočne bele skale. In potem se je v krnici prebudil mogočen trop kozorogov, kot v teatru so se začela premikati nešteta mogočna telesa – skakala so, tekla, se prerivala, tvorila mogočni tok živalskih teles, ki je usmeril svojo strugo na večerno pašo. Veličasten prizor je bil! Jaz in na desetine samcev in zadaj nekaj drobnih samic; in še bolj zadaj staro, komaj premikajoče se bitje, ki se ni zmenilo za divjanje kozorogovske mladosti, ampak je z modrostjo starca življenje opazovalo le še bolj ali manj z obrobja. Stari kozorog se je namenil k meni, ki sem ždela na skali in opazovala edinstveni, epski prizor. Tik ob meni je pokleknil na tla, se zleknil in … in potem sva skupaj opazovala skale in trave in večerno sonce. Zrla sem vanj in on je zrl vame in čutila sem, da se vame naseljuje del poliške magije. Tistega kozoroga sem čutila bolj, kot čutim večino ljudi.

Opis poti? Ceria Merlone je cvetlični in živalski raj nad Pecolom. Nešteti vrhovi in stolpi in stebri in poličke. Poličke, mmm! In rože in kozorogi in razgledi in eno samo veselje, skratka. Merlonka ima samo eno resno napako: prekratka je! Podaljšala sva jo z vzponom na Špik Hude police, a vseeno je bilo sila težko sestopiti. V dolino. V realije tega vročega poletja, stran od skal in stenc in luftnosti in zajl … in sila zanimivih pogovorov. Merlonka, še se bova srečali, da veš!