Klikeraških delavnic v Salzburgu sem vedno vesela – uživam v poti, srečevanjih, delu s psi, ki jih poznam od malega. Zadnji dan lanskega klikanja je Birgit prinesla črno-belega mladička, ki je bil nekakšna mešanica med psom in mačkom: lezel je v naročje, predel, od vseh dejavnosti pa mu je bilo najljubše prehranjevanje. En tak neproblematičen, na izi kuži, vesel in razigran in mahajoč z repkom. Takrat sem sicer pomislila, kako bi bilo luštno spet imeti mladička, ampak sem se zadovoljila z nekaj urami razvajanja male kosmate kepe. Zadnji dan letošnjega srečanja sem prav na koncu, tik pred odhodom, delala z njim. Klikala, se igrala, tekala in se mu smejala. Črno-beli mini kuži me je bil vesel, jaz pa njega. Zelo zelo. Birgit mi je rekla, če bi ga nekaj časa imela, zaradi obveznosti nima prav dosti časa zanj in Spike je tak pes, ki potrebuje človeško družbo. Sem bila strašno racionalna in sem odvrnila, da ne, da sta dva dovolj. Marsikdaj več kot dovolj, heh. Potem pa …
Potem pa sem prišla domov in sem ves teden premišljevala o mali repkajoči kepi. O tem, kako vesela bi bila, če bi tekala naokoli – jaz in mala kepa. Spraševala sem, kaj pomeni tretji pes pri hiši, seštevala in odštevala, ali se mi izide. Vožnja v avtomobilu. Še en boks v stanovanju. Ali je, navsezadnje, postelja dovolj velika še za eno belo parsonsko rit. Premišljevala sem o njem, ga pogrešala, se spominjala njegovega crkljanja v mojem naročju; moja dva se ne crkljata, vsaj ne tako dolgo, kot je to pasalo njemu. Ko sem nehala računati, sem vprašala srce in takrat je bilo nedvoumno, da pot do Salzburga ponovim. Grem ponj. Da Spike postane del mojega življenja. Vožnja je bila sila prijetna, z Markotom sva se pogovarjala, se ustavljala za kofete, kovala načrte vseh sort. In ko sem zagledala tisto repkajočo črno-belo kepo … sem jo hitro skrila v naročje, da se ne bi kdo premislil. Birgit je jokala in jaz sem cmihala in Marko in Peter sta stala ob strani in čakala, da v avto odneseta to in ono. Spajkove stvari. Ko smo se vračali, smo se spet ustavljali – za kofete in malico in tudi za to, da je Spike spoznaval svet. Prikupno hecen je bil in jaz sem bila prikupno zadovoljna in Marko je prikupno zavijal z očmi.
Prvih par dni smo preživeli v Tolminu. Avgust je in čas počitnic in nobenemu od naju pač ni kazalo, da bi imela kakšne počitnice. Take ta zaresne v Grčiji ali vsaj, hm, na Pagu. Pa sva si mini dopust naredila kar sama in bilo je, no, bilo je res krasno. Čez dan toplo, da sem malo klikala in malo ležala in nekaj tudi brodila po Soči. Se igrala s psi. Nagajala Markotu pri kuhi. Prijazno nagajala! Psi so se spoznavali in tekmovali, kdo najhitreje poje večerjo, sune kaj z mize ali hitreje izgine v neznano. Zelo zelo luštno je bilo; recimo zvečer, ko sva kurila ogenj in se zavijala v dekce in so psi končno pospali. Recimo zjutraj, ko je zadišalo po kavi in sem se zavila v najljubši hudi in ni bilo nikjer nikogar in sem, no ja, pač samo bila. A veste … psi so strašno fajn, sila simpatično pa je tudi poklepetati s prijetnimi ljudmi. Se družiti. Mislim, da bi to lahko večkrat počela: bila s prijatelji.
