Bil je … vikend poln železja. Zajl! Lojtr! Pa višincev, dolžincev, vročine, sopare, dežnih kapelj. Sončnih žarkov in modrega neba! Polnih krožnikov, večernih pogovorov, činčinov. Nasmehov do ušes, iskric v očeh. Novih prijateljstev.
Da sem vprašala, če smem iti zraven, sem postrgala zadnje srage korajže po kotičkih svoje osebnosti. Ki sploh ni sramežljiva – le na zalogo jo skrbi, kako bo. Ali bom zmogla. Ali bom govorila preveč. Ali bom govorila premalo. Ali se bom znala obnašati pri večerji. Ali bomo šli zgodaj spat in ali bo daleč do stranišča. Tovorjenje ruzakov do koče je bilo podobno utapljanju v zeliščnem čaju: iz zelenja so puhtela eterična olja in se mešala s precej neznosno vročino letošnjega poletja in od nas je teklo, kot da bi bili v savni. Urejenost koče nas je strašno razveselila, veter je odpihnil vročino in čisto preveč samozavestni smo se pognali v naj-bi-bila-ogrevalna ferato. Napovedane so bile plohe in kazalo je na plohe in potem je dejansko tudi bila ploha. Ampak mi smo jo v steni prehiteli in curljanje po nas ob sestopu nas niti ni preveč motilo. Celo zabavalo nas je, osvežilo, pa intenzivno smo tuhtali, kako bomo čevlje posušili do naslednjega dne. Po večerji z mislim da tremi hodi (jap, bila je gorska koča) smo postali zaspani, zato smo po večernem klepetu zajadrali v sanjavo premišljevanje o lojtrastih D-jih, ki so nas čakali naslednji dan. No, jaz sem ob tem tudi malce vriskala v svojem notranjem pomenku s samo seboj, kako simpatična družbica je tole in kako prijetno je z nekom nekam iti za par dni. In da najbrž ne smrčim in me bodo zjutraj drugi zbudili, če bodo moje nočne sanjarije preslišale budilko.
