Ura, dve, tri, hm, skoraj štiri ure lestev vseh sort. Pa prečk, pa platk, pa grebenčkov. In prijetnih pogovorov, utripov na istih frekvencah. Lunarnih razgledov! A veste tisto, ko se po dveh dneh vračaš domov in se ti zdi, da se poznaš od nekdaj – odprtost, spoštovanje, prijaznost. Luštni kraji, kr zajebana feratka, odlična kompanija!
Malo smo se hoteli zagrebsti za samoto v steni, zato smo vstali zgodaj. Pred drugimi, še skoraj pred zajtrkom. Premišljujoč, kakšna dogodivščina nas čaka. Jaz sem v mislih preštevala, koliko vseh lestev, si skušala predstavljati, kaj pomeni plezati po en mičken nazaj nagnjenih stopničkah, se vračala v otroštvo, ko mi je bilo prav lojtranje (na drevo, senik, v zgornje nadstropje atove hiše) eno ljubših početij. Korak po melišču je bil uren, presrečni smo bili, ko smo ugotovili, da za nami ni nikogar in da so tisti pred nami že daleč. Kajti to je pomenilo … da bomo v tisti prečudoviti steni, ki se je pela nad nami, sami. Občudovala sem skalo in se zaljubljala v gladka prostranstva okrog sebe; tisti, ki se je spomnil tule postaviti ferato, je bil pogumen. Drzen? Uživala sem na vsaki štengci, celo prepenjanje mi je šlo tako gladko, da me ni motilo. Ali pa sem imela glavo polno lepih občutij in se tehnikalijam nisem dala motiti. So bila mesta, ko sem bila lestev že sita, takrat se teren umiri in korak stabilizira na kakšni polički ali prečki. In tisto, kar je sledilo po vpisni knjigi, tj. ko koncu skorajda neskončnega kompleta lojtrc, je bilo eno samo poplezavajoče uživanje. Hribovska plezarija po naravnih prehodih, ki smo jo izkoristili vsak za svojo špuro; vsak za svoje misli. Na vršnem grebenu so mi skoraj odtavale moči, misli pa zagotovo, do velikega rdečega križa sem prilezla vesela in srečna in ponosna – da smo se imeli tako lepo. Zelo zelo lepo! Na vrhu smo malo klepetali in malo vsak zase urejali, ponotranjali vtise. Pokrajina okrog nas je bila drugačna od tistega, kar smo vajeni, razgledovali smo se naokrog in drug v drugega; spoznavala sem prijetne ljudi, ki nosijo v sebi prijetne zgodbe. Zanimive! Na spustu, malo pred avtom, smo naračunali prehojenih skoraj 3000 višincev v kakšnih 20 urah. Noge so bile hvaležne za hladen potoček; srca pa za krasen vikend.
