Želela sem si predvsem Vrbanke, čez grebenčkanje ga pač ni, pa sva do njih prišla malo gori doli naokoli, da ne bi bilo prehitro konec. Bilo je … veliko skal in en mičken poplezavanja in dosti samote in precej pogovarjanja in malo rož in odlično kosilo (nekomu se pač da kuhati in nasploh skrbeti zame, četudi mu uhajam s poti). Pa prijeten sonček je bil in seksi oblaki in tupatampapovsod fotkanje ter telovadba z gorsko geografijo. Koliko hribov! Luštni razgledi!
Dolina Kot je ena velika, nič kaj privlačna luknja, zato sva jo z Lengarjevega rovta zašibala v breg, da bi bila čim prej na drugi strani – ven iz gozda, nad dolino, med skalami in oblaki. Prvič sem bila v teh koncih in prav nič mi ni bilo jasno, kaj se dviga nad menoj na levi in na desni in … in kaj se bo razkrilo pred menoj, ko se bo strmina uravnala. Da sem zazrla Staničev dom, so mi povedale table, kakor tudi, da najina plezalna pot na Rjavino zavije levo v prelepo skalovje. Markotu je bilo slabo od jutranjega sendviča (za kar sem kriva jaz, ker v svoji neučakanosti niti na zajtrk nisem pomislila), pa sem medtem, ko je on miril svoj želodec, cincala in se prestopala in precej neučakano mencala, kdaj mi bo dal dovoljenje, da grem lahko v skale. Krasen luft je bil in uživala sem v preredkem hladu tega poletja; vriskala sem v poplezavanjih in pripenjanjih za fotkanje in dajanjih navodil, kako naj se naštima, da bo njegova rdeča majica primerno popestrila izbrani motiv. Krasna zavarovana pot je, nerodno je le, ker je res izjemno kratka in ko bi si človek želel, da bi trajala ene trikrat toliko, priplezaš na vrh. Vmes je tudi atraktiven skalni skok, v katerem sem se zahvaljevala opremljevalcem poti, da so pustili malo gušta za iskanje optimalne linije in malo zadrževanja sape in skratka ni vsepovsod zajl. Na vrhu sva se malo razgledovala in veliko spraševala, kaj je na tej ali oni strani. Pojma nimam, vse skupaj se mi je zdelo malce večje Triglavovo dvorišče. Heh, jaz in moje poznavanje Vzhodnih Julijcev, prej ali slej se bo treba poti lotiti sistematično. Potem … potem sva se spustila na Dovška vratca in res sva veliko govorila in res je bilo veliko skal in res se je tistih par sto metrov do Staničevega doma vleklo, da bi zadnjih nekaj minut težko preživela brez fotografiranja. Fotkanje pač prežene monotonost avgustovske skalne vročine in ravnine, ki se vije okrog neštetih ovinkov. Pri koči sem bila v hipu spet najboljše volje, kajti Marko je iz ruzaka potegnil kosilo, ki je bilo precej boljše od tistega, kar sem sama sposobna skuhati za ta velike praznike. Neverjeten je! Sledile so prekrasne Vrbanke, prečenje Špic je nekaj najlepšega, kar sem doživela. Sama sva bila in občudovala sva mogočno Rjavino na eni in vse tiste kuclje, katerih imen bolj ali manj ne poznam, na drugi strani. Vse je bilo lepo: od sonca tople skale, senčnati ovinki, prisrčne skobe, drobne cvetlice, mojstrsko speljana in na novo obnovljena pot. Na Spodnji Vrbanovi špici me je resno imelo, da bi se še enkrat vrnila na Visoko, tako krasno grebenčkanje je bilo. Ampak je bilo vseeno že precej pozno in doma so naju čakali kužki in sva se pač odpravila v dolino. Nasmejana, razigrana, mislim, da sva še celo nekaj pela.
