Cela familija v Karnijcih, trije prvič. Ena mojih najljubših poti, bi kar hodila gorpadol; tretjič letos v teh samotnih prostranstvih. Tako samotnih, da nazaj grede še svojih lastnih sledi nismo našli, hehe. Srečali smo … dva prijazna lovca in en kup divjih, lepih kotičkov. Trave zlatijo, prihaja jesen.
Junijsko pohajkovanje s spalko in koharčkom in pašto in debelo knjigo ter pozneje vandranje z Bambijem mi je razkrilo enega najbolj simpatičnih kotičkov, koder sem kdaj koli stopala: hrbet med Val Aupo in Val D’Incarojo, ki ga na severu zamejujejo moje ljube Lonice, na jugu pa skupina Sernia in Grauzarie, je gozdna divjina, ki gosti mnoge živali in le redko človeka, obširno področje, koder so včasih hodili lovci in pastirji, danes pa, se zdi, se tam znajdemo tisti, ki ne zbiramo štampiljk in ne segamo po najvišje, ampak nam pot pomeni srečevanja s prelepo naravo, pozabo urbanih norosti in, navsezadnje, srečevanja s samim seboj. Zelo me je žulila potka, ki je z Njim nisva našla, pa Markotu in obema pasjima fantinoma sem želela pokazati kraj, na katerem bi kar za vekomaj ždela. A veste tisti občutek, ko sediš in zreš naokoli in bi se najraje pogovarjal s travami ali legel vznak in samo bil. Tam. Kakor koli, ekspedicija štirje psi in dva človeka je bilo očarljivo doživetje – noreli smo po gozdu in divjali po zlatih travah in četudi vem, da Markota ne zanimajo imena hribov in dolin okrog naju, sem veselo kazala s prstom naokoli in povnanjala imena kucljev, planin, bivakov, rek. Zaselkov. Odmor za malico sem komaj čakala, radovedna, kaj se skriva v prikupnih posodicah. Še celo omakico za pomakanje je naredil! Pa fotkali smo se precej in Spajkiju sem dostikrat povedala, kako ponosna sem na njegovo prvo hribovsko avanturo – nič ni bil utrujen in vse ga je zanimalo in tudi za poziranje v mojem naročju je bil še kar zainteresiran. Ali pa je morda samo počival; tako kot je moja duša, ko je lebdela nad karnijsko divjino.
