Nazadnje sem bila na dopustu leta 2009, pred tem pa leta 2004; sicer pa je zadnjih 15 let vsako poletje na urniku nek bolj ali manj krizni projekt, ki ga je treba v tisk oddati … do 31. avgusta. In potem adijo poletje. Sprva se mi je zdelo čudno ne iti, zdaj pa najbrž ne bi znala več iti na dopust. Sploh na morski, ker vročine in gneče pač ne maram. Mislim, da je vse skupaj, tudi tole z odsotnostjo dopusta, postalo način življenja. Ki ga flikam po dnevih, kar je pravzaprav dobro – odvadila sem se načrtovati in uživam v tistem, kar pride. Če pride. Če ne pride, pa vsaj razočarana nisem, ko pa sploh nisem nič pričakovala.
Tudi plezalne prvonovembrske počitnice niso bile načrtovane; bile pa so totalno luštne in nekaj najlepšega, kar se mi je zadnja leta zgodilo. Precej toplo je bilo za pozno jesen, pa moje ljubo šotorjenje, prehranjevanje s kuhalnička, pa plezanje in sprehajanje s kužkoma – bi rekla, da čista desetka. In, seveda, odlična družba! Boris je poznal plezališča blizu in daleč naokoli in me, se mi zdi, peljal v najlepša. No, razen Corno di Bo, v katerem je simpatično samo ime smeri, Tony il telefonista, sicer pa so bile tiste plate še kar nekaj časa skorajda nočna mora, hehe. Jaz sem veteran začetnik in potrebujem šalce, da uživam, jebemti pa plate. No, ampak so me plate spremljale do konca in pravzaprav mi je sempatja kako stopanje na trenje celo uspelo. Vmes pa sem prav nič meni podobno škrtala z zobmi in si prisegala, da bom ob prvi priliki prodala vso opremo, ker sem očitno sposobna samo pohajanja s psi po karnijskih kucljih. Tudi prav, v bistvu … vseeno mi je, samo res ne maram platk in res ne vem, kaj naj tam počnem, razen da čakam, da bo stene konec in bom, upajmo, tudi psihično preživela. Plezati kot drugi v športnoplezalnih petkah pač ni življenjsko nevarno.
Zunajplezalni del je bil res krasen; pa ne samo zaradi čarobnih večerov pred šotorom, s palačinkami, zanimivimi pogovori in ogrevalnimi napitki. Sonček je bil krasen in mestece je luštno in vsi so bili prijazni in moja idealna temperatura je bila – taka, ko ima človek lahko kapo na glavi in se naokrog sprehaja v hudiju. Celo leto takega vremena bi, prosim in hvala. Smeri? Veliko jih je bilo in vse so skoparile s šalcami; v bistvu ne vem, za kaj sem se sploh prijemala. Če sem se za kaj, kar ni bilo minimalc. Ampak da ne bom delala krivice skali, ker skala je super in z malo več plezalskega znanja, kot ga premorem, bi še bolj uživala. Morda kdaj drugič, Arco je kljub temu, da ni sredi divjine in je večina smeri opremljenih, eden tistih placov, ki očarajo. Začarajo. V bistvu mi je precej ljubši od Paklenice … v bistvu … ko tole pišem, še celo platke pogrešam. Pa Le Strane Voglie di Amelie bi rada splezala in ferrato Rino Pisetta bi šla še enkrat, ker tokrat, khm, je bilo najino snidenje bolj na hitrico in na moč. Plezam pa zato, da bom enkrat plezala s stilom, ne samo do vrha smeri. Skratka, ljubi Arco, če bo vse posreči, se vidimo prihodnje leto.
