Mine pol življenja in se ti zdi, da si na točki nič. Na začetku. Pravzaprav je kljub občutku nemočne izgubljenosti to kar v redu: odprte so ti vse poti in lahko greš levo ali desno ali preskočiš mejo in si vtepeš v glavo, da boš odšel živet v Italijo. Veliki padci so v življenju pomembni; slediti jim ne more nič drugega kot vzpon. Ko si enkrat tri nadstropja pod najnižko točko, o kateri se ti je kdaj sanjalo, je bolj ali manj edino, kar te drži nad gladino, to, da ti vsi trobijo, da nižje ne gre. Precej bedna spodbuda, ampak pomaga. Kakor tudi, da ko je človek olupljen vsega smisla in vere v ljudi, se mora najprej … res dobro naspati. Depresivnost in spanje ne gresta dobro skupaj, nespečnost in plani za naprej tudi ne. Vam povem, po dobrem spancu je nebo bolj modro in človeku se da vsaj zobe umiti. Pa muzika pomaga.

Par mesecev in skozi več pisarij sem premišljevala, kaj zdaj, ali naj pišem ali ne o tem, kaj se je dogajalo leta 2017. Komu bo koristilo obračunavanje s preteklostjo ter ali bo kaj drugače, če se izpovem. Ko sem na kresni večer metala psoma žogico po pobočjih pod Ožboltom, enim naših ljubših pošihtnih kucljev, sem prvič po res zelo dolgem času (letih? desetletju?) v nosnici dobila mnogotere gozdne vonjave: cvetijo kostanji, suši se seno, zorijo borovnice in bohoti se lipa. Slišala sem več ptic, kot jim vem imena; prepoznavala oblike oblakov in vzorce v travi in sence so se igrale na zidovih. Bilo je, kakor da sem po greppati končno spet dobila sebe nazaj. V trenutkih, ko sem bila lani najbolj na dnu in sem kakor ujeta v skafandru hlipala, ali bo ta neznosna bolečina kdaj minila ali sem za vselej obsojena na cmeravo različico sebe, mi je zdravnica mirno in spodbudno prigovarjala, naj se le ne bojim, da Maja, kot jo imam rada, ni izginila, da bo prišla nazaj, ko bo čas. Da je šlo naprej, sem v to vseskozi verjela!

In eto, nazaj je. Maja, ki se ji iskrijo oči, se zvonko smeji in rada živi, je nazaj. Najprej se je po obrokih vrnila dobrovoljnost, pa tisti napol trapasti občutek za humor ter neumorni lonček, ki kuha nove projekte in ideje in raziskovanja in navdušenje nad ljudmi. Stief je tako kul! In Michele je tako kul! In itak moram živeti, da bomo še kdaj še kam skupaj šli in jim bom lahko pripovedovala o palačinkah s čokolado in bomo skupaj vadili participio passato. So ljudje, ki jih to ne zanima. Hočem reči, so ljudje, ki znajo empatično dobro voljo pomendrati in izruvati in popljuvati in zasmehovati. Priznam, do lani pojma nisem imela, da taki ljudje obstajajo. A ni to … precej trapasto? Skrajno blesavo? In popolnoma nepotrebno! Narejeni smo bili za sodelovanja, da si pomagamo, da eden ujame zajca in drugi nabere jagode ali nekaj takega. Kdo bi vedel, kje na evolucijski avtocesti se je vse skupaj sfižilo …

Ja, vem, nič konkretnega še nisem povedala. Na Ožboltu me je pičilo, da bom najlažje dosegla, da gre preteklost od mene … če preprosto pustim, da gre od mene. Odleti stran! Sem ji torej rekla, ajde, preteklost, pojdi od mene, nezdravi odnosi, pojdite od mene, slabo spomini, pojdite od mene. In mir mi dajte; do nadaljnjega. Nekdanja šefica, zaradi katere je bilo leto 2017 za skozlat, odidi v nepovrat in da nikdar več ne pomislim na tvoje bedne pritlehnosti, laži, podtikanja in sprenevedanja. Bivši tipi, čao za zmeraj, rada sem vas imela, a kaj, če ste čustveni invalidi in ne znate prenesti tega, da sem nekonflikten človek, ki si namesto prepirov želi hihitanj pod rjuho in šepetanj, kako fino se imava. Vedno je lahko fino; in vse je stvar percepcije ali odnosa. Šefica lahko ekipo razdre ali poveže in tip lahko lepo nedeljo spremeni v nesmrtno ali iz nje naredi debakel.

Dragi moji, četudi sem menda v dobri kondiciji, sem februarja 2017 podlegla mobingu na delovnem mestu. Pristala na urgenci. Jemala Xanax in Helex in pozabilakajševse, da sem se lahko spravila iz pižame in peljala ven psa. Verjemite, čisto nič ne pomaga, če si deep down z zadnjimi atomi moči prigovarjaš, da bo vse v redu. Ker pač ni v redu! Ker imaš brezčutno šefico, ki se znaša nad tabo in ti lahko vse to samo sprejemaš; nastavljaš levo lice in potem desno lice in potem hrbet, dokler ne pristaneš na kolenih in ne moreš več vstati. Ljubi moji, kam smo prignali ta svet, da drug drugega teptamo zato, ker smo nezadovoljni z lastnim živjenjem. Bilo je pač nekako tako, da je nesposobni nadrejeni svoje frustracije izživljal nad pridnim, vestnim, uklonljivim podrejenim. Ki se mu sanjalo ni, da je sočlovek sposoben takih provokacij, nagajanj in teptanj. Namesto da bi dobro vodil, sodeloval in ustvarjal!

Na Ožboltu je odletela stran; daleč stran v prvi poletni večer, ko je vseskozi kazalo na nevihto, a sem domov vendarle prišla suha. In lažja za zoprna bremena preteklosti; bogatejša za svobodo. Ljubi moji, svoboda, strast in čas na tem svetu največ štejejo! Sreča je potem rezultat, pride sama od sebe oz. prebiva v našem žepu ali za ušesom ali v od poletnega vetrca zmršenih laseh. Ni mi vseeno, da se mi je vse to zgodilo – ampak se mi je in tako je in zdaj je ok in dol mi visi … ma čisto vse. Razen mojih Italijanov! Zatreskana sem v Italijane; malo zato, ker so res tako strašno simpatični, malo pač zato, ker človek potrebuje zatreskanost, ki osmišljuje vse skupaj. Tudi Italijanom precej stvari precej dol visi. In prav je tako!

Bom enkrat pisala o tem, kako sem postala minimalist, stranski produkt preživljanja mobinga je namreč bil, da sem iz svojega življenja odstranila vse nepotrebno. Za par karjol stvari je bilo, ki so zaokrožile naokoli. Ohranila sem nekako toliko, kot lahko v tridesetih sekundah vzamem s sabo: psa in ruzak z računalom. Ostalo lahko pogrešim, hočem reči, premakljiva sem, nimam korenin. In, vam povem, minimalizem je enkraten občutek svobode! Če je bilo leto 2017 treba preživeti na način, kot sem ga, in je rezultat ta, da sem na kresni večer leta 2018 popolnoma svobodna, potem, ajme, potem se je vse skupaj izplačalo! Svoboda je kul in učenje italijanščine zvečer je zabavno in četudi sem bržkone že na bregu druge polovice življenja, me čaka še mnogo dogodivščin. Lepih kresnih večerov z italijanskimi nepravilnimi glagoli. Ali pa kar z Italijanom v živo, hehe. Naslednja postaja: selitev v Italijo.

Post Views: 1.677