Nekam napalila sem se na tele slapove, heh. Komu mar za temačne luknje in mraz in rdeče noske in dihanje v prste na štantih, ko pa je privlačnost zabijanja derez v led tako terapevtska. Skalo božaš in nežno tipaš za oprimki (ki bi bili večji od minimalca), noge polagaš tja, čemur velikodušno rečeš stop, in se v previsih cenkaš z ravnotežjem, da samo še tole čez zlezem, potem pa bo. Led … hm, led je drugačen – dobiš tisto, kar si vzameš. Pa tako brutalno prvinska je okolica okrog tebe, da ni šans, da ne bi nasedel čarom neukročene hladne divjine. Mar ni prav to tisto, po kar hodimo tjakaj: divjina. Prvinskost. Neukrotljivost.
Razmere so bile tokrat zelo solidne in tudi midva sva dan začela precej bolj solidno zgodaj kot prejšnjič. In jaz sem imela čisto svoja cepina in nepremočljive hlače in jakno in tople rokavice; in še en par takih iz kuhane volne za štrikarijo na štantih. Prijatelji so neprecenljivi zaradi takihle malih, na videz nepomembnih nasvetov, ki pa na koncu pravzaprav naredijo tisto razliko – smerco se naučiš in za razmerami poguglaš, redko kdo pa napiše, da bo užitek odvisen od tega, kako jebeno te bo zeblo v prste ali kako mumificirano se boš počutil v trdi jakni. Zatorej, dragi moji, rokavice so glavni kos ledne opreme in dodaten par si dajte lepo v prsni del za jakno. Ne bo padel ven, bo pa hitro na dosegu roke, ko vam bo začel mraz iti za nohte. In … četudi so pisane štrikane kape blazno seksi, imajo luknje in skozi luknje piha in to zagotovo ni prav nič fajn, zatorej podkapo na glavo in paziti na vrat, da vas mraz ne bo opekel. Sem še kaj pozabila? Čaj za nazaj grede in koščke čokolade v žep za sproti; vihtenje cepinov je težaško delo in brez energije se pač omaga. Slapovi pa niso za omagat, ampak za neskončno uživat. Okej, kake tri ali štiri ure, potem pa vseeno paše prste stegniti v čem udobnejšem. In toplejšem.
Torej, Drugi slap. V prvi cug, iz katerega tokrat ni prav nič kapljajo in curljajo, sem se pognala skorajda ihtavo in neučakano zabila krasno svečo; res lep raztežaj, bi ga človek plezal na repeat. Potem sem bila blazno dobre volje in sem se javila, da bom grapco potegnila naprej jaz. Huh, volontirala sem plezanje naprej! Tam nekje proti koncu cuga mi je bilo sicer precej žal, ker sem očitno naredila ravno takšen ovinek, da soplezalca niti pod razno nisem slišala in mi je bilo še manj jasno, koliko štrika mi je ostalo. Bila sem sama sredi ledenega kanjončka, z ruševjem ravno toliko stran, da sem se morala malo spustiti in prečiti. Jaz in prečke, bemtiš! Pa se je krasno izšlo in sem bila totalno ponosna sama nase. In na štant. Lep štant je bil. Potem sem se pognala naprej še en raztežaj, ker mi je rekel, da je pod ta lepo svečo, detajlom smeri, štant navrtan. Mhnja, nobenih svedrovcev ni bilo nikjer, ruševja tudi ne, tako da sem v mislih prelistala Alpiročnik in vaje s tečaja ter naredila … štant na cepin. Je bil gospod inštruktor kar impresioniran nad mojim štantarskim dosežkom. Sveča se mi je zdela ne samo naravnost, ampak že skoraj v resnem previsu, hehe, tako da je naprej plezal on. In jaz sem se delala, da nisem opazila, da ni zavrtal niti enega lednega vijaka. Slišalo se je, da v vsem skupaj totalno uživa in da je zabijanje tako derez kot cepinov tudi zanj terapevtsko. Ko sem se v bližnje srečanje s svečo podala še sama, sem hitro ugotovila, da je narejena idealno – štengce, madona, idealne štengce so se naredile, tako da sem bila hop hop na vrhu. Krasna sveča! Krasna plezarija! In četudi sem bila vsa vznesena prepričana, da do konca smeri komot potegnem kar sama, sem hitro ugotovila, da na tistih pol skalah pol ledu nimam kaj praskati. In sva vrstni red lepo zamenjala in sem na vrh pricepinala kot druga. Sem malo zavriskala in sva si dala petko in potem sem kar stala tam. Stala in gledala dol in podoživljala tako lepo, krasno smerco! Pa mi je rekel, da če dol pa ne nameravam iti. Ups, saj res, odabzajlati dol se še morava. In sva se. In vmes sva malo rikvercala (ker se nama ni dalo delati štantov, ampak tega se ne pove, ker so bile razmere v grapci res idealne) in čisto prehitro sva bila na tistem prvem štantu. Tistem s toliko vejami, v katere znam tako umetelno zaplesti štrik in dereze in cepina in kar mi še visi okrog pasu. Mi je od spodaj klical, naj se ne afnam preveč; in sem ubogala in se pridno spustila do vznožja slapu. Do čaja. Do sendičev. Do ta štrikane kape. Super plezarija je bila! In super soplezalca sem imela!
