Ferajnovci so več mesecev nestrpno čakali na ledeniški tečaj v Švici, jaz pa, hm, kaj pa vem, predvsem sploh nisem vedela, kako naj bi vse skupaj izgledalo. Kam gremo. Kaj bomo počeli. V ledenike sem zacopana od par let nazaj, ko sem s svojega prvega tritisočaka zamaknjeno strmela v Johannisberg. Sneg, pa ledenik, pa sneg, pa ošpičeni vrh, pa sneg, pa modro nebo nad njim … Alpinizem in ledeniki? Če bi se s to mislijo aktivneje ukvarjala, bi moj kreativni um zelo verjetno prav kmalu prišel do podobe, kako s pomočjo vrvnih lestev prečimo gromozanske ledeniške razpoke ali se s cepinoma prebijamo po kaki previsni ledni vertikali; jaz in moja domišljija, oh ja. Zato sem se pač pustila presenetiti, prav zaprisegla sem si, da ne bom na zalogo travmirala, ampak se bom prepustila trenutku. Okej, vodji šolanja. Pakirala sem sredi noči; pa ne zato, ker bi imela večer pred odhodom toliko početi, bolj zato, ker sem res mojster za porabljanje časa za tipkanja dolgih mailov ali branja vodnikov v neprimernih trenutkih. Med najnujnejše kose opreme sem uvrstila predvajalnik muske in filmov; za nekaj početi med vožnjo in ob večerih v kampu, če me bo zagrabila asocialna panika in bom začutila potrebo po biti sama. Dereze in cepine in vso plezalno železje sem spakirala z največjo nežnostjo in se pomatrala celo z opremo za kuhanje in jutranje kofetkanje. Šotorjenje je tako strašno fajn in četudi zelo ne maram čepeti za domačim šporgetom, so kuharije za hribovskim kuhalničkom strašno prijetne.
Alora, smo se peljali čez Italijo in jaz sem imela v ušesih svoje najbljubše komade, pred sabo pa priročnik za uporabo fotoaparata; ker je res nezaslišano, da za pol knofov še vedno ne vem, čemu služijo. Tam nekje pod Simplonom me je pričelo stiskati, da samo še malo, pa bomo v Švici. Na ledeniku. Na snegcu! Zaradi prometne nesreče smo precej ur naštrikali na švicarski meji, ampak tisto, kar je sledilo, ufff, vam povem, tisto je bilo pa za ven iz avta skočit lepo! Sopotniki so benevolentno prenašali moje cviljenje nad zelenilom macesnov, zaplat snega vmes in večernim nebom nad nami. Prav pravljično je bilo! V kamp Am Kapellenweg v kraju Saas-Grund smo prispeli še ravno pravi čas, da smo si izborili bricalpovski plac, dobili kartice za gondolske popuste, postavili šotore, dogovorili uro jutranjega odhoda in … šli v mižale.
Končno prišla do bistva zapisa, do vzpona na 4027 metrov visoki Allalinhorn. Zjutraj sem vsaj petkrat preložila vsebino ruzaka, da ja ne bi česa pozabila; in ne s sabo nosila preveč, ker vendarle gremo visoko. Na štiri tisoč, juhu! Nihče ni mogel prav veliko zajtrkovati, pričakovanja so bila velika, žulil nas je ledenik; dotaknili se bomo sanj in takrat človek pač ni lačen. Naš korak je bil vseskozi hiter, zelo hiter, v gondoli in na vlakcu se je iz naših pljuč razlegal smeh prvinskega pričakovanja. Ko smo ponovili pravila hoje v navezi, premerili štrik in obuli dereze, sem prvič začutila neskončno svobodo. Razganjalo me je od bele modrine! Komaj sem dihala od veselja, da mi je dano doživeti nekaj tako lepega. Solze sreče so prišle pozneje; in bilo jih je res veliko. Na grebenu tik pod vrhom mi je grlo napolnilo hlipanje od vsega lepega, zaradi tempa si nisem uspela brisati solz, zato sem lizala slanico z lic. Ko sem zagledala Rimpfischhorn, sem pred obličjem njegove lepote padla na kolena. Komu mar za Matterhorn tam zadaj, povsem prevzela me je veličastnost stožca pred mano; na dosegu roke, le eno snežno poljano stran. V ljudi se že nekaj časa ne zaljubljam – Rimpi pa mi je ukradel srce! Na vrhu sem objela člana naše naveze, polupčkati se mislim da nista pustila, zato sem to storila navznoter in sporočila tistemu tam zgoraj, da ga imam res blazno rada in sem mu neizmerno hvaležna, da sem doživela tole. Ledeniško pravljico štiri tisoč metrov nad morjem. Z ljudmi, ki jih imam rada; vse ostalo se je zazdelo tako minorno pred obličjem neskončno divjih ledeniških prostranstev. Na poti nazaj sem se toliko zbrala, da sem povsem samostojno in suvereno naredila ledeniški izpit. V kampu … sem se zavlekla v svoj nedostopni kotiček pod spalko in s slušalkami v ušesih odtavala tja, kjer je čisto vseeno, koliko je ura ali kaj bo za večerjo; na koncu šteje tisto, s čimer nahranimo svojo dušo. Visokogorska snežna divjina, tojto.
