Ljubezen do karnijskih kucljev je vzniknila tudi zaradi zgodb, ki sem jim stopala na repe, ko sem se potikala po tamkajšnjih starih zaselkih, med podrtimi zidovi starih staj, spala v kočah, ki so nekdaj bile … saj res, kaj že so nekdaj bile? Hribovska etnologija malega človeka mi je prvič zlezla pod kožo, ko sem pred desetletji kolesarila čez Drnulk in se ustavila ob eni od zapuščenih hiš in pokukala noter in … in potem sem začutila dimenzije življenja, ki je tamkaj potekalo davno pred mojim obiskom. Pa Razazije in Pršjak in en kup cerkljanskih zgodb je bilo; lepi časi. Minuli časi.
Alora, karnijske zgodbe, sem si rekla. Če grem sama, je štrikanje štorij le na ramenih moje domišljije, ki sicer nima nekih problemov z raztezanjem, heh, ampak zaželela sem si poslušati nekoga od tam. Domačina. Karnijskega zgodbarja! Sva se torej priključili lokalni skupinici, jaz in moja uboga italijanščina, in smo jo mahnili v preteklost. V Moggesse. Joj, kako mi je razbijalo srce! Pa ne zaradi treme, te v Karnijcih nikdar nimam, ljudje so prijazni, pa vsi najmanj tako čudni (čudaški?) kot jaz, hehe, srce je poskakovalo zaradi vsega novega, ki mi je prihajalo naproti. Gianfranco nas je seznanjal s faktografskimi informacijami, Nicola je bil pravljičar, skupaj z mojo domišljijo (beri neskončnimi vprašanji) smo bili prav posrečena skupinica. Ogromno sem izvedela; se napalila na tiste podrte kupe kamenja in medtem ko so drugi srebali kavo v Moggessa di Qua (mimogrede, ni je čez lokalno izkušnjo, stopiti v izbo in tam zreti v stare fotografije in greti premražene prste ob fogolarju), ko so torej drugi klepetali ob kofetku, sva se z Nicolo potikala med kupi kamenja in se delala, da rekonstruirava staro življenje. Ne, v bistvu sva smuknila v preteklost in uživala v življenju, ki seže dlje kot do prvega supermarketa. Ljubim pogovarjanja! Ljubim glasna razmišljanja o tem, kako so pripeljali vso to kamenje semle in kakšno pohištvo so imeli in od kod jim ideja o balkonih in lokih in vodnjakih in od česa so živeli in zakaj je imel preprosti človek rad lepo. Vse tisto okrasje in vrtički in prostorčki za počivanje pa to.
Prijeten dan je bil, nafotkali, nahodili in naklepetali smo se. In tiste stare bajte in gozdovi in potočki, ki smo jih preskakovali, so klepetali z nami. Pa še malicali smo vmes – po karnijsko z dilco in salamo in sirom in kruhom. Karnijskim. Všeč so mi izi dnevi z izi ljudmi na izi poteh.
