Piskala sem od navdušenja, tako krasno ruševnato šodrovanje je bilo. Zagotovo se vrnem, grebenčkanje po Kumlehih diši po osebni naj klasiki, tako zelo zabavno in … divje je. Puzanje pod ruševjem, prebijanje med ruševjem, federiranje nad ruševjem, huh, luštno! Razgibano, razgledno, samotno, daleč od vsega.

Opisov poti ne pišem, blogovanje pač ni namenjeno zapisovanju, kdaj zaviješ levo in pri katerem kamnu narediš okljuk navzdol, pišem zato, ker je tam gori blaženo lepo, ker sem tam gori našla svoj mir, svojo samoto, svojo srečo. Ja, srečo! Pa, khm, če povnanjam svoja razmišljanja, včasih natipkam tudi kak smiseln zaključek; idejo, predlog, zaobljubo, navsezadnje. Tisto, kar najraje premlevam, je, ali naj bom sama ali še s kom. Vem, vem, odločila sem se, da bom sama, ampak precej pogosto se mi zdi, da ta odločitev ni tako zelo genialna. Vsaj ne na dolgi rok. Eto, priznam, včasih mi je celo ob treh psih dolgčas. Dolgčas po človeški bližini, po večernih pogovarjanjih, po usklajevanjih, kaj bi počela. Ah, patetična postajam! Pa niti nisem premišljevala o dvojinskih rečeh na Kumlehih, nasprotno, nisem bila sama, a sem si želela biti sama. Družba je bila prijetna, ni pa mi bilo prijetno čakati se, amortizirati različne želje, združevati različne predloge, a je pravi prehod levo ali desno ali okoli ali … Človek se očitno res navadi biti sam in biti odgovoren samo zase, da je en kup čisto razumljivih impulzov iz okolja preveč. Predozirana z informacijami sem bila, ja, to je bilo; in krasno grebenčkanje je bilo in nisem razumela tistih, ki jim ni bilo všeč. Pizdakali so; v hribih pa se ne jamra in ne pizdaka. Tako je; tako je, kadar hodim jaz. Sama. Sem skratka sklenila, da imam za nekaj časa skupinskih izletnikovanj dovolj; mi je bilo skoraj v isti sapi težko in tesno, ampak mislim, da nisem jaz za grupiče, sploh pa ne po kucljih, ki so tako lepi, da se jih ne sme dotakniti slaba energija. Ne moja ne kogar drugega.