Zadnji dan decembrskega dopustovanja sem se potepala po l’Altopiano di Curiedi, ki je nadaljevanje planote Lauco na drugi strani grape. Bilo je … kot v vintidž vesternu: ogromno področje zlatih trav, samotnih dreves in modrega neba. Pod katerim smo se ležerno sprehajali samotni karnijski potepuhi, tri bele pasje riti in jaz; naokoli smo skakljali s fotoaparatom ali pred njim, malicali in se objemali. Čohanje psov je terapevtsko, če to počneš na tako lep dan v tako lepem okolju, je šus sreče in zadovoljstva podvojen. In zato smo tudi mi podvojili naše potepanje goridolinaokoli, saj smo, hm, naredili kar dva kroga. Je še kje kak lepši kraj od nežnega, skromnega karnijskega grebenčka?
Zjutraj sem pospravila hiško v Travi, v kateri sem bila srečna, kot že dolgo ne (mimogrede, Karnijci so zdravilišče za srečo, toplice, v katerih se skrbi spremenijo v milne mehurčke, spočite oči pa svet vidijo v obetavnejših barvah). Sem skratka popila kavo in se z Mandi poslovila od prijaznih sosedov; pa od vaških psov in smrečice in okraskov, ki so napovedovali bližajoče se praznike. Razgled z Lauca je kot z najimenitnejšega balkona, s katerega od daleč pozdraviš hribovske prijatelje, s katerimi si že imel ali te še čaka kako skupno doživetje. Razgled na vrhove imam v mislih, na špičke in dolinice med njimi, na prijazen svet, ki se mi je zjutraj odprl na obzorju. Juhuhu, pa pojdimo v še en lep nov dan; najprej proti Tolmezzu in okrog ovinka in potem spet navzgor. A sem že povedala, da zadnje čase vozim brez gospe Garminove, se počutim tako doma, da ne samo, da se ne izgubim, niti plonkiča mi ni več treba napisati, kako se kam pride, ker … ker je pač vse domače. Domačno. Mi pogosto uide tudi kak Tojto, ko na kažipotu prepoznam smer, kjer sem že bila, ali na sedlu zagledam ljubo mi pokrajino z druge strani. Parkiranje mi še vedno ne gre, mhnja, so se pa cestice prijazno razširile ali je moj avto shujšal ali sem pač samo jaz malo manj panična. Življenje je stvar razmerij, kajne; in percepcije.
Pot ni bila markirana, ampak na grebenu to nekako niti ni potrebno. Z leti vandranj v solo izvedbi sem izvežbala čut za opazovanje okolice, kar je pravzaprav zelo dobro, človek se pač mora zanesti sam nase in namesto v karto in v znamenja zreti v naravo. Ki ima vedno vse odgovore, le prebrati jih moramo znati. Se naučiti čutiti s tistimi, ki so jim ti kraji pod kožo – in kadar sem takole v dvomih, kam bi šla, se postavim v čevlje prvopristopnikov in dam logiko na turbo in, no, in potem vedno gremo v pravo smer in so vmesna izgubljanja, ki se pač še vedno dogajanja, samo romantični oblaček na vrhu odkrivamonekoristnisvet avanture. Duron in Cuar sta en velik prijazen travnik, rit mi je čisto prepogosto vleklo k tlom; in smo se usedali in posedali in zobali oreščke in zrli malo sem in malo tja, metali palice, se čohali. No, tudi malo cmizdrili smo, zakaj je treba že domov; pa da se vrnemo in da je bilo tole karnijsko potepanje topel termofor za moje srce, ki je, priznam, včasih pač tudi malo premraženo od samote. Ci vediamo!
