Možic je najbrž vrh, na katerem sem stala največkrat; v vseh letnih časih, v vseh življenjskih obdobjih, povečini sama oziroma s psi. Z Možicem so povezani moji prvi hribovski spomini – kdo ve, koliko sem bila stara, prav dosti pa zagotovo ne, ko smo nanj romali s staro mamo. Zagotovo smo šli z Vrha Bače, dobro se spomnim pogledov proti Črni prsti, pa tistih navzdol na mulatjero, po kateri sem se desetletja pozneje tako rada vozila s kolesom. Tistih par klančkov do vrha je bilo kratkih in na vse skupaj imam spomin bolj na sprehod kot na gorniško ekspedicijo. Nepozabna pa so mamina ocvrta piščančja bedrca, ki jih je bila polna aluminijasta posoda. A se še spomnite tistih srebrnorumenih škatel, v katerih smo nekdaj prenašali hribovski obed? Skratka, bedrc je bilo res veliko, več, kot smo jih bili otroci sposobni pojesti. Ampak mama je bila skrbna in k taki poti je očitno sodil tudi piščančji piknik ob štampiljki na vrhu.
Možic se v teh desetletjih ni kaj dosti spremenil; jaz pa sem zamenjala precej parov gojzarjev, nahrbtnikov in palic, namesto karirastih srajc, pumparic in rdečih nogavic imam oblačila iz tehničnih tkanin. Namesto piščančjih bedrc pa vaflje in tablice, če se mi sploh ljubi kaj pojesti. Pravzaprav zadnje čase opažam, da imam do vse gorniške robe precej ambivalenten odnos oziroma da se vse pogosteje okrog potikam v enih in istih najljubših hlačah, majici in kapi. Brez ta srečne kape pač ni lepe poti. Vse ostalo, mhnja, služi temu, da me ne prepiha, ne premoči in da me ne zebe v prste. A paše skupaj in ali je moderno, pa tam gori res nima nobenega pomena; naj bo predvsem tako, da se lahko usedem bolj ali manj kamor koli in se ne bo videlo, da imam umazano rit. Ali da sta psa skakala po meni, ko sem jima metala palico ali sta me fehtala za priboljšek. To šteje v življenju, to me razveseljuje – ne pa izgled.
Enivej, o Možicu in bedrcih sem želela pisati. Da je oboje prijetno nostalgično in več kot primerno za simbolična novoletna obeležja. Možic se je že pred leti razširil na vseh pet vrhov nad Soriško planino, pa še tak obhod naredim kot bolj ali manj popoldanski sprehod; bedrc pa ne jem več, ne vem, so se piščanci spridili ali kaj, ampak nimajo več okusa. Vrsto let z Možicem končam ali začnem leto. Ali oboje. Bila so nova leta, ko sem gazila škripavca do kolen in čez, pa taka, ko sem se z derezami ure dolgo prebijala proti vrhu, in taka, ko je tako pihalo, da je še psa prestavljalo. Letošnji zimski miks je bil pravzaprav prijetno pohajanje po golih, spihanih vrhovih, vmes pa je bilo treba par korakov gaziti do pasu. In psa za mano. Videlo se je daleč naokoli in bil je lep horuk v novo leto. Se mi je mestoma zdelo, da se za mano vlečejo lesketajoče koralde nanizanih let, ki jih puščam za sabo; hej, če pomislim, sem rasla s temle Možicem in četudi šele zadnje čase sploh vem, kaj gledam, sem od nekdaj rada sedela na točno istem puklju, bingljala z nogami navzdol in zrla naokoli. Koliko hribov! Vsepovsod! Zamenjali so se gojzarji, še psi zdaj drugi tekajo okrog mene … Jaz? Kaj pa vem, leta se nabirajo na duši in misli niso več enako gibke, bolj pri miru znam biti in ne mudi se mi več tako kot včasih. Hkrati pa je v meni še dovolj tiste deklice, ki je šla s staro mamo in piščančjimi bedrci na Možica in ji je bilo všeč tekanje po visokogorskih planjavah. Moj moj, Možic!
