Tisto, kar sem zagledala zjutraj, ko sem zažmurkala v nov dan … je bil sončni vzhod nad Val Degano. Zbudila sem se v stari karnijski bajti v Givigliani, z mojimi najboljšimi prijatelji, psi, ob sebi; no, Anč je večino noči prespala kar na meni. Zimski dnevi so kratki in ko sem v Sutriu obiskala vse razstavljene jaslice in še muzej in se založila s prospekti o tem področju, je bilo časa še vedno dovolj za pot čez hrib, za obisk Alda. Pa je bilo …

Takole je bilo: božični večer niti mene ne pusti ravnodušne in moja vagabundska duša je želela zaželeti lepe praznike človeku, ki je v tistem kratkem novembrskem srečanju vame natrosil toliko enega veselja; pa radosti in vznemirjenosti in upanja. Ja, upanja! Da ne bo pravzaprav nič narobe, če bom vedno sama. Da je včasih nemara najbolj prav, da je človek sam. In po travnikih izkustev nabira barve, ki cvetijo v njegovem inner spaceu tudi na stara leta. V sivih dneh, ko je korak pretežak za hojo navkreber. Vožnja na drugo stran hriba je bila zanimiva in ker sem poznala pot, me cestica do Givigliane ni skrbela. Me je pa začudilo, ko na parkirišču ob zvoniku ni bilo več prostora in je bilo vsenaokoli polno ljudi. Hm? Ljudje tod so prijazni, sem rekla, ponavljam – in so mi prijazno povedali, da se iz Rigolata vzpenja božična luč, ki jo bodo s friko in najbrž salamo in kakšnim vinčkom pozdravili na koncu poti. (Vse poti vodijo v Givigliano, očitno.) Pa je nekdo vstal in premaknil svoj avto in mi naredil prostor in sem šla do številke 72. Kar je sledilo … je sledilo malce po filmsko in je bilo takole: hodim po temnih ulicah in bitje mojega srca preglasijo le curki vode, ki žuborijo iz vaških vodnjakov. Pridem do hiše, zagledam luč, se razveselim, da je Aldo doma. (Mimogrede, luč je v teh hektičnih časih premalo uporabljan simbol.) Odškrtnem vhodna vrata, pogledam skozi šipo tistih, ki vodijo v izbo. Zagledam Alda, ki s hrbtom proti meni sedi za mizo in piše pismo. Potrkam, primem za kljuko. Aldo vstane, se obrne, spusti svinčnik. Stopi do mene in ne zadržuje solz. (Mimogrede, odrasli ljudje bi si morali večkrat pustiti jokati, solze so podcenjen izraz iskrenosti; in odprtosti in ljubezni.) Me objame, me potisne stran od sebe, ne objame spet. Stopi do mize in pokaže pismo. In stavek, sredi katerega sem ga zmotila, se začne s … Cara Maja …

Medtem ko je Aldo pisal pismo meni, sem se na vratih pojavila jaz. Saj ne vem, katero mojih življenj je bilo bolj resnično – tisto v pismu ali ono v izbi. Hočem reči … najbrž je pomembno to, kaj vgraviramo v srce, in ne, kje, kako ali zakaj smo to naredili. Se je zgodilo? Se ni zgodilo? Lepe gravure, lepi spomini; sreča. Sledilo je lepo druženje zvečer in precej hlipavo slovo naslednjega jutra. Težko je bilo reči adijo, težave imam s poslavljanjem, ja. Sem obljubila, da se bom vrnila, in bova skupaj šla okoli Colline; in si pisala in si pošiljala lepe misli. Aldo je star 80 let in to, da sta se najini življenji križali, nekaj pomeni. Niente sesso senza senso! Na Monte Talm sem šla iz doline in sem se uspešno izgubila že pred parkiranjem in potem še nekajkrat, poti je bilo več kot na kartah in bolj ali manj vse so vodile na isti vrh in precej vseeno mi je bilo, po kateri hodim. Smo torej šli po najdaljši, naokoli in še malo po grebenu; ampak bilo je toplo in sončno in želela sem, da traja. Karnijci naj trajajo! Najbolje, da kar do konca življenja … Prijetno kolovratenje je bilo; tiste sorte, ki človeka utiri v notranji mir in ravnotežje in pomirjenost. Pa navdušitis, tega je bil poln dan! Moje lepo, nenavadno življenjce, rada te imam.

Post Views: 739