Pred polovico svojih let sem bila kar precej časa v Bretanji. Večino svojih dni tam sem preživela v prahu med menhirji in dolmeni in četudi je arheološko praskanje po pradavnih plasteh zemlje čisto zabavno meditativno početje, mi je severozahodni del Francije ostal v spominu po čisto drugih rečeh, ne po znamenitih kupih kamenja: po keltsko rdečelasih fantih, surovih ostrigah, sobotnih glavobolih (po prejšnjem večeru v mivki na obali), maslenem biskvitu, nehumani oseki in vremenu. Svoje bivanje tam sem podaljševala bolj zaradi vremena kot zanimivosti arheološkega prčkarjenja – v visokem poletju ni opoldne nikoli več kot 20 stopinj, stalno malce pihlja in vsak dan vsaj enkrat dežuje. Dež je podcenjen, resno, ne razumem ljudi, ki jim gre dež na živce. Še najmanj poleti. Še posebej poleti. Klima, ko imaš oblečeno krilo in je ravno prav toplo za dolge rokave, obute pa imaš japonke, evo, to je moj vremenski paradiž! In letos sem ga deležna v izobilju. Ljubim, res ljubim v japonkah šlapati po lužah, postati ravno toliko, da mi voda spolzi skozi prste, nakar odteče dalje. Pa nič sonca na koži, nič skrivanja pod klobukom in nič premišljevanja, kako od službe do železniške postaje priti po senci. Vmes se najde čisto dovolj jasnine za lepe izlete, hribovanja in plezarijo, res. Poletje po mojem okusu, poletje z okusom po Bretanji. Mmm!
Poletje v lužah
