Je vprašal, če bi šla. Sem v tisočinki stotinke sekunde rekla seveda; vesela zelo. Zelo zelo zelo! Hvaležna za povabilo. Vesela družbe. V tistih poplezavajočih grapcah pod stolpi sem si želela … da bi se skale vile … do domače kuhinje. Da jih ne bi bilo nikoli konec. Kakšna skala! Kakšni razgledi! Kakšna družba! Ferata? Hodiš in plezaš in plezaš in hodiš in potem, no, potem se spuščaš v škrbine in dvigaš iz njih in ko si daš na vrhu petko za prekrasno dogodivščino, še ne veš, da te drugi del peripetij čaka na spustu. Takem spustu s takimi prečkami, da še celo moje vehementno gobcanje zamenja prpajoči molk. Ups. Cinquanta je noro lepa ferata, speljana tako, kot bi jo nekdo od tam zgoraj posejal med skale. Za tiste, ki imamo skale radi. Ki ljubimo skalno divjino; prečke, zračnost, šodr, navsezadnje. Čarobna hribovska dogodivščina, speljana po naravnih prehodih, je tole, plezarija najbolj uživaške sorte – skala je tako fenomenalno kompaktna, da je za to težavnost še nikjer nisem videla tako lepe! Odlični stopi, vse drži, šalc ni, hehe, je pa skala razčlenjena in dejansko noro uživaš v poplezavanjih. Ko sem prišla domov … sem nekaj dni tuhtala samo o tem, kako bi se čim prej vrnila tja gor. Objemala skale, iskala prehode, zrla v daljavo.
Dostopa do koče je markiranega uro in pol (mi smo hodili 50 minut), potem naj bi cel krog ferate po Nilotovih besedaj trajal sedem ur, mi smo bili vsega skupaj v osmih urah od koče do koče – vključujoč postanke, dolgo malico na vrhu, fotkanje.
