Krožna pot na Crete dal Cronz s sedla Cereschiatis. Če nisem v Reziji, sem pa nekje nad Val Aupo – tema dvema krasnima dolinama je bila namenjena večina mojih letošnjih pohajkovanj. Ko spoznavam, želim raziskati v detajle, vračam se na iste kraje, le iz drugih smeri. Gozdovi nad Val Aupo dišijo po divjini in svobodi; in ptice pojejo in potke uživajo samoto. Pa vendarle … je to zelo gostoljubno in prijazno področje. Z nenadkriljivimi razgledi!
V Val Aupo sem se zatreskala precej po naključju, ko me je vandranje prvič pripeljalo na Cimadors Alto. Od tam sem občudovala ne samo skrito, a tako lepo dolino, ampak tudi vse samotne kuclje nad njo. In sem se pričela vračati. In sem jo vzela za svojo. In mislim, da je naklonjenost obojestranska, Val Aupa mi vedno pride naproti s kako navihano dogodivščino. Mi odkrije kak košček svoje nenavadne divjine. Resno: Crete dal Cronz so en levi hrib z razmeroma nizko višino, neopazno obliko in ruševnato obleko ter imenom, ki si ga je težko zapomniti. A pot nanj ponudi razgibano popotovanje v osrčje samotnega dela Karnijcev, na vrhu pa se razprostrejo imenitni razgledi prav v vse smeri. In enega lepših pogledov na Zuc dal Bor; pa na Grauzario in moj ljubi Palon di Lius in celo tja daleč proti Sloveniji se vidi. A veste, taki vrhovi so mi res ljubi – nepretenciozni, brez štampiljk in križev in podobne človeške navlake. Kucelj za prezračit dušo je, za posedet in zret v daljavo in premišljevat, kaj si sploh še lahko želimo lepšega v življenju. Iii-jala sem že ob vzponu, ko je steza zavila na sonček in me je objela toplina zlatih macesnov. Zelo toplo je bilo in četudi se tisti prvi del ni videlo nikamor, je bilo vse naokoli tako prijazno in vzpodbudno; hecno, kajne, kako človeka lahko odobrovolji v ključih speljana stezica, ki se vije skozi jesenski gozd. Tudi psom je bila potka všeč in so za dobro vago naredili še kak krog ali dva več. Na vrhu pa … no, na vrhu je vselej zanimivo opazovati moje belorite štirinožnike, kako se poležejo in zrejo v dolino. Naokoli. Včasih se sprašujem, če uživajo na podoben način, kot je posedanje na vrhu všeč meni; kaj gledajo, kaj vidijo. Nikamor se nam ni mudilo, pot ni dolga in bili smo kar zgodnji, zato smo se razgledovali in žmurkali v sonček kar dolgo. Jaz sem malo pogledovala na karto in iskale potke za prihodnja raziskovanja; res se je užitek vračati v kraje, ki si jih od daleč že oplazil, zdaj pa bi jih rad začutil še od bližje. Dom je pač tam, kjer je srce. A veste, da načeloma niti nisem neko hudo patetično bitje, bi celo rekla, da prej kaka sarkastična tečka, hehe, ampak v hribih … no, ja, v hribih postanem ena mehka, raznežena kepa, ki občasno spusti tudi kako solzico sreče in zna obilno hlipati, kako zelo lepo je. In bilo je lepo tudi, ko smo se vračali, krožno proti zgornji planini Glazzat. Vmes se nam je zaradi nove vlake uspelo tudi en mičkeno izgubiti, ampak sem gledala v nebo, proti vrhovom, in se hitro vrnila na pravo pot. Na planini, v tem času sicer zaprti, smo srečali prve ljudi tistega dne. Skupinico starejših domačinov, ki so prišli iz Studene Basse nekaj zapet. Mhm, s sabo so imeli domačo salamo in kruh in sir in veliko pevske dobre volje. S psi sem se umaknila na bližnjo klopco, zamaknjeno zrla v Crete di Gleris in z zanimanjem poslušala italijansko petje. Še zadnji sončni žarki so me pospremili proti dolini, ampak ker se nam je še hodilo, se nismo vrnili po kolovozu, temveč se po prisrčni potki najprej spustili do Aupe, potem pa se malo po svoje povzpeli nazaj do izhodišča. Che bella giornata!
