Sončen november, topel november, zlat november. Moder! Nikoli se ne bom naveličala karnijske zlato-modre dvojice, s katero sem se prvič srečala pred leti in jo imam najraje. Tisti prijazni hribovski bajski, šumljanje suhih trav pod nogami, božanje lišajev na skalah, nikjer nikogar – zaradi tega imam Karnijce rada. Tako zelo rada, da bi, če bi bilo manj če-jev in bi-jev, z veseljem prišla živet v katero od odmaknjenih vasi. Zaselkov za desetinami ovinkov in še več ovinkov in cestic, komaj malo širših od mojega avtomobila. Dom? Moj, moje duše, mojega srca? Jaz in psi in neomejena svoboda okrog nas, za to živim. Pa, veste … ne gre samo za obiskovanje Karnije in lepe fotke in neskončne razglede: brezpogojno srečna sem tam.
Dan se je nesramno skrajšal, a bili smo dovolj zgodnji, da smo pot na vrh prehodili iz doline. Iz Rigolata. Vseskozi je šlo navkreber, v Givigliani smo se ob vzponu pomudili le toliko, da sem zavonjala njeno nenavadnost (hiše, do katerih vodijo samo stezice, zgodbe, ki kipijo izza njihovih sten, to me bo pač vedno privlačilo), nakar smo se skorajda malce izgubljali skozi gost smrekov gozd, dokler nismo na sedlu pridrajsali na plano. In sem se pravzaprav spraševala, s čim sem si zaslužila vso to sončno lepoto. Mir, spokojnost, tišino, samoto, divjino. So kuclji, ki so brezkompromisno divji, konfliktni, nepriljudni, in je prijazna divjina, koder le redko kdo hodi, ki pestuje svoje popotnike in pride naproti. No, to, to je bil Monte Crostis tistega našega lepega dne. Steza se je vila čez obsežne travnate poljane, četudi vseskozi enaka je z vsakim okljukom razkrivala novo, dokler se ni v vsej svoji mogočnosti razkrila skupina Monte Cogliansa. Veste, gore so lepe tudi od daleč, z različnih zornih kotov, z leve, z desne, na soncu in v polsenci. Na severnih pobočjih smo našli nekaj snega in zaprla sem oči in si risala podobe teh krajev pod metri snega. Lepo mora biti. Belo in modro in razgledno. Tiho; tišina je tisto, kar imam tako zelo rada, kar iščem tam gori, k čemur se vračam. Vsa tista zlata prostranstva smo imeli samo zase – psi za tekanja in jaz za žmurkanja v sonce, pa v fotoaparat, pa spet v sonce. Na vrhu sem posedela in zrla naokoli, pa za vsak slučaj naredila še par zročih krogov; v življenju je najpomembnejše pač tisto, kar si vtisnemo na trdi disk našega spomina, in ne, kar zabeleži kartica za par objav ali predvajanj prijateljem. Ko takole sama hodim naokoli, ugotavljam … ugotavljam, da je najbolj pomembno tisto, kar si shranim v srce. Zato si vzamem čas za to, da povem travam, da so lepe, da se zahvalim hribom za gostoljubje, da povem psom, kako finofajn se imam v njihovi družbi. Se vam je že kdaj zazdelo, da premalokrat izražamo naklonjenost? Izrečemo pozitivne misli? Povnanjamo veselje? Ja, veselje v življenju pač veliko šteje.
Pot proti dolini je potekala po istih južnih pobočjih kot ob vzponu, četudi sem vmes imela ideje o grebenčkanjih in kroženjih; ampak severna pobočja so bila mrka in hladna in jaz sem želela mežikati prijazni svetlobi. V Givigliano nas je prinesel še kar hiter korak, z zatonom zadnjih sončnih žarkov smo pohajali po uličicah, ko smo srečali prijaznega sivega moža s prijazno zeleno kapo in prijaznimi modrimi očmi, ki nas je prijazno povabil na čaj. Prijaznosti, prijaznosti si želim v življenju! In smo šli na čaj: jaz in psi in sivolasi mož. In potem … in potem se mi zdi, da nič več ne bo tako, kot je bilo do tistega čaja.
