Krožna pot na Zajavor s sedla Tam na meji, ker imamo radi tudi slovenska imena. Ljubim umirjeno divjino Julijskih Predalp. Se rada vračam v njihovo nežno tišino, poslušat spokojnost in samotnost in biti onkraj časa. Onkraj nemirnega vsakdana, ki vselej nekam hiti. Mirnosti si želim; tega, da bi me vsi pustili pri miru. Ko bo prišel moj dan … si želim, da bi se lahko odpravila v tiste pravljične bukove gozdove tam gori in postala del njihove neminljive lepote. Biti rezijanska bukev mora biti čarobno.
Redko se vozim po slovenski strani meje in šele ko sem prečkala nekdanji mejni prehod Učja, se mi je zdelo, da je vse tako, kot mora biti. Da sem na pravi poti. Bilo je moje prve srečanje z Musci tako od blizu, zato sem bila prijetno vznemirjena. V pričakovanju. Grebena. Samote. Svobode. Ko sem po par minutah šumljanja po gozdu stopila na sonce, sem mislila, da se mi bo stopilo srce: pa kako so bukovi gozdovi lahko tako zelo lepi! Psi so se razpršeli na vse strani, jaz pa sem se vrtela naokoli in dejansko premišljevala o tem, da si želim biti pokopana pod kakšnim od teh mogočnih dreves. Redko razmišljam o minljivosti ali koncu, življenje je pač lepo in še veliko načrtov imam z njim, tisti prelepi gozd pa je vame naseljeval epske občutke – o tem, da ne more biti res, da se nekega dne kar vse konča, ampak se spremeni le oblika energije, prek katere naseljujemo svet. Tako da sem bila kar malo presenečena, ko smo iz gozdne mistike topili na plano. Na brezširne planjave zlatih trav in modrega neba. Psi so tekali in jaz sem lovila sonce; v objektiv, v srce, v spomine. Potka je krasna, v danih vremenskih razmerah je bil tudi vršnji del samo hop hop, pa smo bili najprej pri križu, pa potem še naprej po grebenu toliko časa, dokler se teren ni prevesil navzdol in bi bilo treba dati roke iz žepov. Mislim, da je sledila kar kaka ura razgledovanja; naštevala sem vrhove, ki jih poznam, uživala v pogledih proti morju, čohala pse in zobala oreščke. Mislim, da nisem premišljevala o ničemer, zelo verjetno pa sem malo zamižala, se naslonila na nahrbtnik in me je po žilah žgečkalo zadovoljstvo lepega dne. Vrnili smo se malo po grebenu in kjer to ni šlo, smo malo improvizirali. Na planini Nischiuarch smo popili še zadnje zaloge vode in pojedli tisto, kar se je našlo po žepih. S soncem smo tudi mi tonili za greben in se po palčkasto navihani, prijetni in prijazni potki vrnili do izhodišča. V glavi sem pletla ideje, kako se bom vrnila in prehodila področje še v tistole in onole smer, psi so hodili za mano in kar pogosto sem se obrnila k njim ter jim povedala, da mi smo pa res posrečena druščina in se imamo prav fletno na takihle pohajkovanjih. Spoznavanjih. Odklopih.
