Krožna pot čez greben Skutnika iz Korita, da bom jezikovno korektna. Rada imam grebene. In ljubim Rezijo. Greben v Reziji … zveni kot čista ljubezen. Ko sem stopila iz gozda, se je svet prenehal vrteti za kako sekundo; ali dve ali tri. Stala sem tam: jaz in psi in vsa tista tiha lepota okrog nas. In moje srce je hlipalo od solz sreče; ker je bilo nebeško samotno in pravljično barvito in brezkončno svobodno. Pogledi pa … Ne samo, da sem videla morje in Dolomite in vse tiste vrhove vmes – čutila sem tudi duše, ki jih ljubim, in slišala srca, ki bijejo kot moje. Mhm, čudovit greben je bil.

Rezija je na srečo kar dolga in tudi kar široka in nam je ne bo še tako hitro zmanjkalo. Še mnogo hribčkov je, na katerih nismo bili, pa gozdov in strmin in planin in zaselkov in potočkov in grap in celo slapov, ki bi jih rada obiskala. Ko se enkrat zaljubiš v Rezijo, komaj čakaš, kdaj se boš lahko vrnil. Nevsiljiva je, dobrohotna, da ti dihati. In razpreti krila. Ko šumim po njenih gozdovih, šumijo z mano rezijanske zverinice – botre lisičice in pajkci in pikapolonice in vse tiste ptice na nebu. Ko sem pred leti prvič peljala v Korito, tisti zaselek na koncu doline, v katerem ni več stalno naseljenih prebivalcev in do koder pozimi ne čistijo ceste, sem mislila, da me bo konec od strahu. Tako ozka in zavita in še ožja se mi je zdela cesta, da sem se nekje na sredi celo ustavila in stopila ven iz avta in se opogumljala, da vendarle ni tako hudo, kot se zdi izza volana. Ko sem se peljala tokrat … sem pozdravila vsak ovinek in se razveselila vsake znane mi izravnave, z zanimanjem opazovala, ali je kaj novega. A veste tisti občutek, ko se človek po dolgem času vrača domov in ga radosti prepoznavanje domačnosti? No, to. Že ob obisku planine Kanin sem malo pošpegala še na drugo stran doline in približno se mi je svitalo, kje se bo začela naša tokratna pot. Kako prijeten občutek! Da rečeš O živjo parkirišču in ne vlečeš ven karte že pred prvim križiščem. Pravzaprav … tokrat karte niti nismo potrebovali: greš gor na greben in ga prevandraš in na drugem koncu sestopiš. Je pa zelo prav prišel Finley, ki je bil naš stezosledec, po gozdu, polnem prelepega bukovega listja, je bilo oznake pač malce težje slediti, brez njih pa bi pot lahko vodila kamor koli. Hvala torej kužkom; za vodenje, za družbo, da sem jih lahko stiskala, ko je bilo tako lepo, da niti vriskanje ni pomagalo, da bi iz pljuč izlila vso radost prelepega dne. Sami smo bili in res je bila krasna potka. Hodila sem proti Skutniku in se vsakih par metrov ozirala nazaj, da mi ja ne bi ušel kakšen pogled. Da bi si za vedno zapomnila vse tiste prelepe rjave gube grebenov na levi in na desni in pred nami in … grebenov je bilo veliko vsepovsod. Ko človek hodi po takemle krasnem terenu, se šele zave, na svet ne sega samo do naslednje doline; ali do Dolomitov. Ampak da je vmes veliko rečic in nad njimi pukljev in med njimi … so tudi hišice in staje in kakšna fabrika. Kar dolgo smo bili na poti in precej dolga pot je bila, pa smo vseeno zelo cincali z vrnitvijo v dolino in smo se na planini Berdo di sopra še zadnjič tistega lepega dne zleknili v zlate trave, zrli v nebo, se mečkali in premišljevali, da smo prav super ekipa: vandrajoča jaz in trije tekajoči psi.