Urbano življenje je overrated. Gneča, pa vročina, pa en kup informacij, ki se mi jih sploh ne da sortirati in ne spustiti skozi sito pomembnosti. Ne zanimajo me novice in tudi trendi ne – še vedno sem zagovornik skromnega anonimnega življenjca, četudi (hvalabogu) ne furam več pustitemenamiru odnosa do ljudi. Rada imam ljudi. In rada imam službo, delo opravljam predano in z veseljem; v pošihtnem življenju pa mi res ni za taka ali drugačna merjenja moči, skrb za status, pogovarjanja o rečeh, ki me ne zanimajo, čepenja na kavi, planiranja prihodnosti. Se mi zdi, da načrtovanje prezre sedanjost – v želji doživeti nekaj lepega v prihodnosti prezremo simpatičnost sedanjega trenutka. Stremljenje k popolnosti bodočnosti izniči čisto kjut prisotnost v dneh, ki so nam dani. Zakaj bi se potegovala za happily ever after, če imam prijazno srečnost lahko že zdajle? A veste, tako kot pikapolonica, ki nam prileti na dlan. Si skratka nadenem ruzak in pobašem spalko ter bivak vrečo in grem noč preživet v hotel Modro nebo; tja gor med tisočero zvezdic, v tišino, ki jo boža piš vetra. Edino udobje, ki si ga želim, so razgledi; zvečer v tisto stran, kamor sonce potone, zjutraj v ono, od koder se dela dan. Nič me ne žuli in nobenega kamna pod ritjo ne čutim in ni me strah nočnih šumov in tudi zebe me ne in ne potrebujem pouštra. Vse, kar rabim za srečen utrip tistega kosa mesa na levi prsni strani, je žmigajoč pogled v vesolje zvezd nad mano. Hribovske noči sodijo med top tri reči, ki jih rada počnem. Huh, življenje, ljubim te!
