Douglas Adams je rekel, da je dvainštirideset vse, kar je. Odgovor na vsa vprašanja tega vesolja. Ko so ga vprašali, zakaj prav število 42, je odgovoril, da je iskal majhno, navadno, neškodljivo število … Moja letošnja rojstnodnevna cifra. Čas za premislek o tem, kaj naj počnem s svojim življenjem? Priznam, da sem zadnje dni zvečer (khm, pa tudi čez dan) malo cmizdrila na temo, kaj je narobe z mano. Da sem sama. Svoboda je krasna, nič ne rečem; ampak včasih, recimo na RD, pa bi pasal par učk na drugi strani mize. Topla sapa za dobro jutro. No, ampak potem se mi v naročje zrineta psa in čohanje bele kepe pasjega veselja prežene otožnost.
Torej, rezime in zaobljube. Dvainštiridesetica je prinesla sindikalistično etapo službenega življenja; predsednica sindikata sem, kar nekako zgodilo se je. Možgan se veseli, da je končno spet v pogonu. Na sumu se imam tudi, da mi z vsakim letom navzgor bolj paše družba prijateljev. Hvala Marku Zuckerbergu za FB; četudi bi raje živela v svetu, v katerem bi moja na odišavljenem papirju napisana sporočila naokrog raznašali golobi pismonoše, je čvekati s tipkanjem na enter pač mnogo bolj preprosto. Priročno. Hitro. A veste … ljudje so kul. Že dolgo, če sploh že kdaj, se nisem tako zelo veselila pogovarjanja; tudi z ljudmi, ki jih ne poznam osebno. Po dolgih letih spet verjamem v iskreno človeško prijaznost. In v to, da nam je še mar za sočloveka. Vi mislite name in jaz mislim na vas; aj lavju.
