Neštetokrat sem si že obljubila, da me v službi ne bo nič več pripeljalo na rob joka. In prav tolikokrat se je zgodilo nasprotno, da sem namreč vlekla vase solze in skrušeno zrla v tla; hlipala zaradi nemoči, razočaranja, žalosti. Niti ne jeze, jezna pravzaprav že dolgo nisem več. Na nikogar. (Niti na tipe ne, ki jih ni toliko v hlačah, da bi se v doglednem času zjasnili, ali jim je samo do seksa, do seksa z lupčkanjem ali bi temu paketu morda dodali še občasni odhod v kino; ali na simpl pico. Ampak preprosto odmaglijo. Fakof taki tipi! Jebite se, bližina je kul, da veste, vi ste pa navadni pusiji.) Skratka, bilo je skrajno tečno dopoldne, mislim, da sem si vsaj desetkrat na uro zaželela, da bi lahko izpuhtela kot vodna kapljica. Nevidno odjadrala iz pisarne v svet, v katerem se ljudje znajo kulturno pogovarjati, hodijo v službo zato, da bi delali, in ne, da bi kazali mišice nadrejenega ali špilali intelektualistične frajerje. Bad, bad karmo si na ramena nalagajo tisti, ki uživajo v tem, da te zato, ker si marljiv in še pri štirideset plus verjameš v pravičniškost, kot mesno kroglico speštajo med prsti. Vse pride naokoli. Mhm!
Domov sem se privlekla z zadnjimi atomi dobre volje, ki sem jo izbrskala v zlati rezervi, nabrani v hribih za hude čase. Sem si rekla, da je treba dan zaključiti na pozitivno noto, vreči stran prtljago šiti dneva in se predvsem ne zabubiti v svetobolje. A veste, ko človek enkrat pade v razpoloženje, da vse skupaj nima smisla – smisel popoka culico in zares gre. Oprtala sem si ruzak s fotoaparatom in žogicami za psa ter šla v pomladno zelenje. Tam blizu je en hrib, ki je lep prav vsak dan; in četudi ga vidim vsak dan, se ga vsako popoldne razveselim. En tak poseben plac je to; tista drevesa in razgledi in prostranost in … in nikogar ponavadi ni tam. Proti večeru se je nebo odprlo, v srce mi je mezela modrina, grizla sem kislice in z rok frcala mravlje, ki so lezle name med fotkanjem. Mislim, da ležeče fotkanje ni zame; ali pa samo še nisem v tem nadaljevalnem tečaju fotografije. Khm. Pa saj niti ne želim biti; jaz sem samo medvedka z majhnimi možgani, ki uživa pod milim nebom, v odsotnosti utrujanj vseh sort. Ko sem zrla v popolnost popoldneva, sem pozabila na zateženost, s katero se je dan začel. Majči, sem si rekla, ne sodi dneva pred nočjo. Če je človek odprt, se lahko še tako jebeno dopoldne prevesi v prekrasen večer.
