Vremenska napoved je bila preslaba za plezarijo, pa vseeno dovolj dobra za pot v hribe. Izbiro vrha je narekoval načrtovani tabor – dobro bi bilo preveriti, kakšne so razmere, ter se z oskrbnico osebno dogovoriti še zadnje podrobnosti. J. je poskrbel, da nam hriba ni prehitro zmanjkalo, tako smo na Ojstrico prišli po principu gori doli naokoli. Pa še enkrat naokrog. Njegov tempo je gorskotekaški, ostali pa se ne damo in marljivo sopihamo za njim, s težkimi nahrbtniki (ker pač še vedno vadimo in kondicije ni nikoli preveč). Ob vzponu sem imela prazno glavo in strašno mi je pasal oblakasti zrak; ko sem izza zadnjih skal prikukala na vrh, je bilo bolj ali manj vse, kar sem izustila: “Ja a to je pa kr že vrh?” Mhm, prepolovili smo časovnice in bili sami ob vpisni skrinjici; zgodaj. Židane volje, nasmejani, veseli, da stopamo lahkih in usklajenih nog. Okej, razen mene, ki sem tupatam zaostala, si dala duška z ležanjem na šodru in lovljenjem svetlobe nad preprogami gorskega cvetja. Lepo je tam gori, ko belo pokrovko prežene frišno življenje!
Še kako leto nazaj sem tečno jamrala na vsakem kuclju, da pojma nimam, kaj gledam. Kje je kaj. Z vzponi se je moja gorska geografija en malček popravila in zdaj mi uspe identificirati tiste najbolj prepoznavne obrise. Pa me bolj mikajo vukojebinske grape in brezimeni vrhovi, ki osamljeni in kakor pozabljeni ždijo stisnjeni med mogočnejše brate in sestre. Tokrat sem se zapičila v Ute. V bistvu sva že med potjo z J., kolikor sem bila pri sapi, debatirala o divjini v Utah ter tem, da bi v tistem miniaturnem pastirskem stanu kazalo enkrat prespati. Imamo različen okus za hribe in različne stvari tam gori nas privlačijo; težko je govoriti o tem, kako podobno ali različno doživljamo zadovoljstvo, ki ga prinaša prehojena pot. Z J. se pravzaprav ne pogovarjava veliko, ampak vem, čutim, da tripava na podobne impulze divjine. Mi je torej tam gori na vrhu potrpežljivo razložil vse grebene, ki so me vabili, povedal dostope, povezave, variante. Glede na to, da je skoraj pol mlajši od mene, ne vem, od kod mu to hribovsko eruditstvo. A mi je všeč; zelo všeč. Ute moje drage, občutek imam, da se kmalu vidimo.
Pot smo začeli v Kamniški Beli, se čez Presedljaj in Korošico podali na Ojstrico, od tam pa čez Srebrno sedlo in skozi Repov kot do izhodišča. Lepa pot po lepih koncih z lepo skalo. Zelenilo KSA in njena širna prostranstva so mi postala strašno ljuba.
