Redko rečem dost mam, a včasih je pač tako, da je impulzov iz zunanjega sveta preveč in jih ne znam (nočem?) procesirati in bi najraje dala glavo v pesek in čakala, da mine. Kar vse skupaj; ves svet, vse prihodi, odhodi, vse zmede, vse odločitve. Nelagodje, ker stojim na razpotju, pa ne vem, ali naj grem levo ali desno ali naj pač do nadaljnjega samo ždim in čakam na razsvetljenje o prav in narobe. Četudi seveda dobro vem, da ni dobrih in slabih odločitev … ampak so samo posledice. Jaz nočem odločitev sploh! Je bil skratka čas za un momento di relax, za potepanje po Karnijcih, za spanje tam zunaj, za nedostopnost mobisignala, za vsemidolvisi stanje duha. Za premočno kavo v modri emajlirani skodelici z belimi pikami! Kakega blaznega načrta nisem imela, tolikokrat sem že bila tam, da sem se počutila suvereno in varno in, ja, brezskrbno že ob misli, da se vračam. Tja gor. V divjino. V zeleno! Vseeno mi je bilo, kam bo zašel korak – kamorkoli bi me vodilo srce, bi bilo prav. Pakirala sem pozno, celo zelo pozno, a bila sem sem mirna in vedela sem, da bo vse okej. Sem končno pričela zaupati življenju, da bo vse tako, kot mora biti? Mislim … sem si prenehala to prigovarjati, ampak dejansko, čisto zares čutim, da so moje kukr polomijade samo fikcija mojega hiperventiliranega uma, izgovor, ki ga potrebujem, da v celofan brezbrižnosti zavijam svojo samskost, ki to je ali ni ali, pač, no, sploh ne vem, kaj bi rada? Družbo so mi poleg psov in težkega ruzaka delali ričet, vaflji in kava; ter knjiga in zvezek za globoke misli.

Ko sem parkirala v Moggio Alto, sem se veselo drla na Il mondo Jimmyja Fontane – smo pač v Italiji in moja Italija so italijanski šlagerji in, ja, ko bom velika, bom tekoče govorila italijansko in bom sanjala (in zapeljevala) v italijanščini in se mi bodo ob il tramonto po glavi podile same italijanske nagajivosti. No, saj to se mi že zdaj, hehe. Namenjena sem bila na Monte Monticello in četudi sta bila kandidata za ta kucelj dva hriba, ki sta se dvigala nad mano, se mi ni ljubilo iz nahrbtnika vleči karte, pa sem si rekla, Majči, a zdaj se boš pa bala, da se boš izgubila. Ne ne, pojdimo eno po filingu. In sem jo mahnila skozi kraj navkreber in sem pozdravljala z Bondi! in sem srečala starejšo žensko, ki se je raznežila ob kužkih; ob mojem ruzaku pa niti ne. Mi je povedala, kam naj grem (pa razložila še daljnjo okolico), pa pokazala v levo, češ da je tam lepša pot. No, pot z lepšimi razgledi; pot, na katero pošlješ nekoga, s katerim bi rad delil mladostni del sebe, življenje, ki je že za tabo. Tudi jaz bi rada na stara leta naključnim mimoidočim pripovedovala o svoji mladosti (mladosti?) tam gori! Skratka, nekaj njene pripovedi sem razumela in marsičesa pač tudi nisem razumela; sem si pustila za prihodnjič, gospa je bila nad psoma pač navdušena in mislim, da se bomo še srečali. Sem našla (nikjer vrisano) stezo, o kateri mi je govorila, pa bila kmalu čez rečico in na CAI 421. V smeri urnega kazalca. Krasna gmajna je bila in ena tistih čarobnih potk, ko vseskozi hodiš nekako položno, čez par ur pa ugotoviš, da si se vzdignil za vertikalni kilometer. Mhm! Sprva mulatjera in pozneje udobna steza je iz magično zelenega gozda, mešanice bukev, gabra in črnega bora, zavila na plano ravno toliko, da sem uzrla … Val Glagno! Mogessa di Quà! Moggessa di Lá! Vau! Ti vzkliki niso skalni kuclji, še celo kuclji niso, ampak ubajalsko zelena nagubana divjina, po dnu katere se v gubah izgubljajo vodotoki, na redkih izravnavah pa pokupčkano čepi par starih bajt. Mislim, da se samo globoka modrina moških oči da primerjati s čarobnim divjim zelenilom, v katerega sem zrla.

Okej, po pravljičnih gozdovih, za katere mi je zmanjkalo besed za zeleno, s katerimi bi lahko opisala vso tisto sočnost, skozi katero sem hodila, sem privandrala na Monte Monticello. In dol z njega. Po CAI 421 iz Moggio Alto v smeri urnega kazalca – za vse tiste, ki vas bodo fotke premamile in bi radi obiskali ta prijazni in na dan mojega obiska povsem samoten karnijski razglednik. Bila sem sama; no, sama z letavasempatja psoma, milijoni gomazimotipodnogami mravljicami, na katere sem pazila, da jih nisem pohojala, porednim nečakajnakonecmaja vetričem v frfotavih listih, nepozabime musko v glavi. Nisem se je znebila, priznam, cel dan mi je delala družbo skakučeš ptica. Misli pa so bile na paši in sem pač samo uživala v vsem, kar je bilo okrog mene. V bistvu sem šla na pot zaradi “samo biti”, ne zaradi “dogajati se/mi”. A veste, tisto, kar nosimo v sebi, je lepo, nič ne rečem, a zelo težko (če sploh) se lahko kosa s preprostostjo preproste potke na preprost hrib. Tko! Monte Monticello priporočam zelo; vsem, ki vam hoja v hribe ne pomeni zbiranje kljukic nad dvatisoč ali štampiljk za nagrado na koncu. Ni konca; so samo novi začetki. In pot, seveda.

Našega prvega dne torej sploh še ni bilo konec. Za prenočevanje sem si izbrala Casera Cimadors, zato smo v drugi polovici dneva ponovili lansko epopejo na Cimadors Alto. Brez epizode, ko zaglavim v zaselku Grauzaria. Heh oziroma bravo jaz, napredujem v smislu, da ne samo, da se mi tamkajšnje ceste niso več zdele absolutno neprevozne, bile so celo, hm, zelo solidno zvozljive. Opisa poti ne bom ponavljala, ker je tule. Povedati moram le še, da sem v Borgo di Mezzo srečala domačina, ki je gledal na uro, pa moj ruzak, pa spet uro … Ene šest popoldne je bila, ja. Pa me je vprašal, kam grem. Pa sem rekla, da bi šla tja gor prespat, da si želim videti Grauzario ob mraku in zori. Da je bukov gozd nad planino najlepši na svetu. No, to sem hotela povedati, koliko se je moja hrepenimpograuzariinisfingi poezija izrazila v italijanščini in kriljenju z rokami, pa ne vem povsem. Je bil prijazen. Zelo. Je rekel, naj pazim nase, pa naj se naslednji dan poklopčkam. Povem, da sem živa. Punca pa velik ruzak pa sama tam gori … No, bilo je krasno! Nadčudovito! Skuhala sem si kavo in ričet in šla na vrh; brez kave in brez ričeta, pač pa s psoma, fotičem, najljubšo kapo in puhovko. Smo ždeli na vrhu, huh, uro, dve, najbrž več. Strmeli, občudovali; bili samo tam, se imeli radi. Imeli radi ves svet! Se s čelko spustili. Ležišče v Cimadorsu je bilo mehko kot pravkar minuli večer na vrhu; sem se pogreznila v sanje (in psa sta mi zlezla v spalko) in tam gori sem bila samo jaz in kupček frišnih, lepih spominčkov. Mmm!

Post Views: 685