Ljudje v življenju stavijo na velike dogodke: poroke, praznike, selitve. Diplome. Nove službe. Generalno prenovo kopalnice. A veš tisto, ko greš na silvestrovo spat in potem je prvega prvega vse drugače. No, pa ni, ane – ker ob uporabnem dovoljenju za življenje ne dobimo knofov, na katere bi pritisnili, ko bi si zaželeli spremembo. Ko bi radi resetirali števec teka časa na nulo. Začeli znova. Jaz sem … mojster za napačne gumbke. Malo tudi nalašč, zato ker me tam nekje zadaj kljuva poredni strahec pred mejnstrimom. Nočem, ne bom tekla z reko. Ampak proti njej pa tudi ne. Še vedno tripam na tiste sanje o nevidnem življenjcu, v katerem bi bila lahko ravno prav neopazna, da bi me vsi pustili pri miru, a me vendarle ne bi požrla sivina dolgočasja.
V življenju me razen majhnih jošk ne preganja prav dosti reči. Po kaki dobri viljamovki (ali dveh ali treh) se me precej zlahka premami v debato, kaj si želim. Ljudje simptomatično radi razpravljajo o tem, kaj si želijo. Moje stališče, da si ne želim ničesar, ker neizpolnjene želje čisto preveč bolijo, običajno sproži vrtanje, da je to easy way out in da ni res in da sem tečna. Fakof, še vedno znam biti največja mala sitnica, ja, ampak s tem, kaj si želim, se pa res ne ukvarjam. A mi je vseeno? Ja tudi tega ne vem. Ne ukvarjam se s tem, alergitis imam na ukvarjanje s sabo in delo na sebi; še vedno. No, potem sem za povrh pred dnevi brala pojmanimamkoga (iz kaste poklicanih za zadeve duše), ki je razlagal, kako je pomembno, da si želje priznamo. Četudi potem iz vsega skupaj ni nič. Razen svobode. Osvobojenosti. Ampak hej, jaz sem svobodna. Pa sem bila vseeno pridna in sem n-tič pogledala vase in se vprašala: Majči, kaj si želiš? In sem se spomnila tiste izjave Thirteen iz Housea: “Our egos want us to think we’re all snowflakes, no two alike. But really we all want the same things: love, forgiveness … chocolate.” A bi torej morala pojesti več čokolade?
Ne verjamem v prav dosti stvari, mi je pa všeč stališče, da se v življenju zgodi tisto, kar nam je bilo namenjeno. Smo kot bolhe na glavi goveda pa to – lahko sicer neutrudno skačemo in cepetamo, ampak kaj dosti vpliva na to, kam bomo šli, pač nimamo. Ne stavim na velike poke, gojim pa tople simpatije do (bizarnih) naključij. Do roza šalčk. Recimo. Do mož z roza šalčkami. Blazno mi gre na živce hoditi na kavačaje in tega načeloma ne počnem. Sploh pa ne v spoznavne namene. Moje telo je prisotno v tejpatej bolj ali manj luštni in stajliš (in overrated) kavarni, moj duh pa štepa jeznorite notranje dialoge na temo, kako mi tega res ne bi bilo treba. Zoprna Maja, vem. No, potem pa nič ni tako, kot bi bilo treba. Hvalabogu! Mislim … ko nič ni tako, kot naj bi bilo, je šele točno tako, kot bi bilo treba, da je. Spontano! Skoraj sem se ubila po štengah in potem sem pozabila dati kapo dol in potem je pil kavo iz roza šalčke. Vau! Ni mi treba povedati, kdo si, hočem gledati samo tvojo roza šalčko in se utapljati v sladkih razmišljanjih, kakšen človek, kakšen moški petdesetplus pije kavo iz roza šalčke. Pa si upam o tem premišljevati? Potem poslušam njegov glas in postane roza šalčka suport tezi, da je tam notri veliko neke totalno zanimive vsebine, ki rabi človeški substral, da razpre krila. Ups, liste. Cvetove. Zraste. Zori. Ko začnem resno tripati na vsebino na oni strani mize, moram na srečo ujeti vlak; in sem rekla roza šalčki adijo. In sem vedela, da smo naredili neko mikromelioracijo mojega innerspacea. Tojto: naključna (naključna?) banalnost požene vlakec življenja v drugo smer. Jebeš velike zgodbe – bitja vsakdanjih malih banalnosti smo. Roza šalčk; denimo.
P. S. Tisti, ki se sprašujete, kam sem mrknila. Veliko poti se je zgodilo od januarja. Takih ledenih, sneženih, popotniških, prenovitvenih. Večina nasmejanih, kaka pa tudi cmerasta. Večino je natipkanega. Bom prilepila na blog za nazaj. Da pridemo na tekoče. Z mojim življenjem.
