Dvainštiridesetico smo pregurali. Ni bila ravno odgovor na vsa vprašanja tega vesolja in tudi povsem neškodljiva ni bila. Čisto prevečkrat sem imela solzne oči (in otožno srce) in tudi marsikaterega spoznanja, ki ga sploh nisem želela spoznati, sem bila deležna. Obljubim, da sem si vzela več kot dovolj časa za premislek, kaj bi rada počela naslednjih recimo dvainštirideset let. In, strašno pridna jaz, celo o tem sem premišljevala, s kom bi to rada počela. Sama s sabo in s psoma zagotovo, eto, to je bil zaključek dinamičnih dialogov mene s samo seboj. Vsega ostalega na temo človeškega pa bo kmalu dovolj ne samo za en cmerav film (s srečnim koncem?), ampak kar za cel serial. Ali pa bi lahko pisala plonk listke Leni Dunham, če/ko bi ji zmanjkalo preje za Girls. Mimogrede, dejte gledat Girls, resno – ne glede na leta; in tudi če pravzaprav sploh niste punca, ampak moški. Pa ne samo zaradi tistih overdose pogumnih navodil, da se magija začne onkraj cone ugodja, heh; tudi zaradi posrečenih navodil, da je včasih dobro imeti jezik za zobmi. Da je znati biti tiho pravzaprav eden glavnih dosežkov dobe odraslosti. Tojto: morala bi biti več tiho in moje življenje ne bi bilo tako zakomplicirano. (Ampak … saj sem vseskozi tiho in problem mojega življenja je ravno v tem, da sploh ni nič zakomplicirano.)
No, skratka, zunaj je ubijalsko zelena pomlad in imam nekaj manj kot petdeseti rojstni dan. Hodim v službo in sprehajam psa. (And that’s it?) Moje pasje sprehajalne navade se z leti spreminjajo, krožijo med tistimi par destinacijami okrog doma, na katerih lahko v dobrih dveh urah, kar se po službi pojamo naokrog, doživim dovolj samote in gozda in, no ja, tudi ‘doberdankakoste’ družbe. Letošnjo pomlad jo ubiramo pod vznožje Križne gore, na hribček, od koder se vidi marsikam (enkrat se moram potrpežljivo usesti in natipkati nekaj na temo, kaj hudiča nas žene k razgledovanju) ter kjer sem sončnih žarkov deležna do zadnjega. Lubnik pač pobere popoldansko sonce in treba je loviti gube v pobočjih, med katere sonček leze najdlje. Hodimo torej na tisti hribček; Finley tekat za žogico po bregu navzdol, Amélie bolj ali manj kopat luknje in nagajat ta malemu, jaz pa sedet v travo in grizljat kislice (potem ko sem se klopno paranoična jaz primerno izdatno posprejala). Ne vem, ali je simptomatično ali ni, ampak tiste minute tam gori dejansko samo uživam. Ne premišljujem o ničemer. Zrem v tisti nori odtenek frišne pomladansko zelene, ki bi ga človek najraje pojedel, frcam Finčijevo žogico in klikam Anči za tisočindrugo neumno reč, ki je pravzaprav ne rabi znati. Na tistem hribčku stres nima domovinske pravice in meni se ga, bodimo odkriti, niti ne ljubi nositi s seboj. Zdaj sem pa res že dovolj stara, da v življenju znam ločiti pleve od tistega, s čimer se je vredno ukvarjati. A ni tako. Fino se imam in precej sladko se mi jebe za ustvarjalce težav; jaz sem prijazna in empatična in sočutna do drugih, imam rada ljudi in z veseljem pomagam. Ne bom pa vrečka za bruhanje in tudi ne bom na svoja ramena jemala peze težav, ki jih ljudje producirajo – žal mnogokrat samo zato, ker brez problemov ne znajo živeti. Glejte, pojdite kdaj z mano na tisti hribček zret v zeleno in biti tiho in žvečit kislice in opazovat, kako mravlje gradijo mravljišča in se cvetovi razpirajo in se regrat spreminja v lučke. Življenje je fejst lepo; in zelo preprosto. Navsezadnje.
