Običajno se k tipkanju usedem, ko pridem s kake simpatične poti in je treba lepe občutke (spomine, misli, načrte) čim prej deliti še s kom. Ubesediti. Povnanjiti. Ampak glede na bruto kvoto mojega življenja je pa tako, da je sončnih vandrajočih dni kaj malo v primerjavi z vsakdanjimi običajnostmi. Z zaspanimi jutri, ko me Prayer in C vrže iz postelje in se skoraj skotalim na tla, otepajoč se Finčija, ki mi skače po trebuhu, in Amélie, katere smrček je prvo, kar uzrem, ko odprem oči. (Včasih se pravzaprav čudim, da ju glede na njune spalne navade ponoči ne pomečkam.) Z dnevi, ko napol oblečena lovim jutranje sekunde do odhoda lokalnega avtobusa, prestopim na vlak, štejem srne na Sorškem polju, uberem nesemaforizirane bližnjice do Slovenske. Čez dobrih osem ur se zgodba ponovi v obratnem vrstnem redu; nakar sledi oboževana popoldanska kava in nestrpno pričakovani sprehod s psoma.
Kaj počnem službenih osem plus ur? Zadnji mesec sem skorajda brez premora celo za vece brala in urejala ljubezenske romane. Moje drage ljubiče. Mnogi kolegi vihajo uredniške nosove nad žanrsko literaturo, jaz pa pravzaprav dosti raje urejam dobro napisan žanr kot kvazi intelektualistične jamrarije. Glejte, dober žanr je pač težje skupaj spraviti kot nanizati bolj ali manj notranja občutja brez repa in glave, pri katerih odsotnost vsakršne fabule, zgodbe, uateva opravičuje … kaj že? Kakor koli, od štirih nazadnje urejenih ljubičev so bili trije odlični, nepremično sem sedela za ekranom tudi po šest ur in odlašala ne samo z lulanjem, ampak celo s kavo; napeta štorija, detektivski zapleti in tako, tako ljubki tipčki, da sem se od branja ločila šele, ko so se vsaj približno sparili (ups, sparčkali) z ženskim delom osebja romana. Priznam, včasih postanem precej nestrpna – sem na sredini obsega, pa ne samo, da se še nista dol dala, še vedno se vikata in niti do lupčkanja še nismo prišli. Jao! Pa moj beletristični program ni kaka hightech sodobna erotika, moje heroine domujejo globoko v 19. stoletju, nosijo par kompletov kril in iskreno skrbijo za svojo spodobnost. (Četudi, po drugi strani, seks doživljajo z dosti več domišljije kot marsikateri moški, s katerim sem imela stik v tehle štirideset plus letih.)
Meni kot prvi bralki je tako čtivo prvovrstna zabava – duhoviti dialogi, nedolžna zapeljevanja, dolga popotovanja, ki odlagajo užitek, ter razumevajoči hepiendi. Huh, siptomatično glede na moje lastno življenje? Moji tipi, saj vem, da vas vse zanimajo moji tipi, hehe. Če nekomu samo omenim, da sem šla s kakim tipčkom na kavo, je stvar par minut, da me bo vprašal, ali sva se dala dol in kakšen je v postelji. Nisem se! Ne nameravam se! Bila sva na kofetu, pogovarjala sva se – in to je vse. Sem pač navdušena, ker se res totalno rada pogovarjam in imam ne glede na kukr intelektualistično službeno sredino totalen deficit zanimivih pogovorov. Sem pač navdušena, ker sem firbčno bitje; ker me očara vsebina razmišljujočih moških, ker imam blazno rada, kadar tripam z nekom na isti energiji. In, prosim, sprejmite, tudi za sekundo ga v mislih ne slačim in si ne predstavljam ne seksa z njim ne happily ever after. Samo kul mi je poslušati ga in replicirati na njegove misli o … plezariji, sladoledu, kulturnih vzorcih, zaupanju in naivnosti in spoštljivosti. So obdobja, ko se nič ne zgodi; in potem se kar nekako zgodijo (bolj ali manj naključne) družabnosti, ki so strašno simpatične. Luštne! Pa to nima zveze s sončnim vremenom in tudi s kuclji tam gori ne – nesramno siv in deževen dan lahko zadiši po popolnosti. Totalno simpatično je bilo in evo … želim si, da bi se še kdaj ponovilo. Z njim.
P. S. Pa sem prišla z datumi na tekoče. Z objavami še ne, bo za nazaj prilepljenih še nekaj res krasnih poti – nekaj zasneženih, pa Monte Jama, Patoc in Pusti Gost. Za tiste, ki me berete zato, ker vas zanima, kod vandra moj korak. (Mhnja, pri meni čas očitno teče tako naprej kot nazaj …)
