Vse se da, če je volja: prehoditi Avstralijo, pasti lose na Laponskem, peči pico v Neaplju. Se izučiti za polagalca parketa, obvladati italijanščino, prepoznati jamske hrošče, izumiti embalažo s pumpico za kremo, ki se jo da porabiti do dna. Se naučiti prepoznavati ptičje petje, plavati s pingvini, zgraditi vodno zajetje, posaditi njivo krompirja, splesti...
Bilo je obdobje kislega vremena; tista novembrska siva megla, iz katere nedefinirano kaplja na travo gnijoče rjave barve. Ko sva z Joštom izbirala fotke za Slovenske gore, sem na vsak način želela, da je jesen zastopanja korektno, tj. da v knjigo uvrstiva tudi kako podobo novembrske hribovske kukr depresivnosti. No, ni nama uspelo, ker...
Bilo je prijazno septembrsko jutro, ko nisva čisto dobro vedela, ne kod ne kam. Sva si rekla, naj bo Srednji vrh. In tam odprla zemljevid in jaz sem se skušala spomniti, kaj mi je o grebenu proti Kresišču pred meseci pripovedoval lokalni samohodec; in potem sva zložila karto in jo mahnila do Vavčarja. Od...
V gorah imam simpatije, pa tudi ljubezni. Široka peč je bila bum v srce, ko sem jo prvič zagledala s Kukove špice – “Hej, kaj pa je tistale krasna skalna gmota tam zadaj,” sem takrat vprašala sohodca. Nad Amfiteatrom se je s svojimi izpostavljenimi in krušljivimi stolpi vila vsa divja, samotna in nepristopna. Široka...
Laz, dan 3. Ko so že vsi omagali (ali obupali ali se naveličali), je mene še kar dajalo grebenarjenje. Sem si rekla, da bo nekaj lažjega, in izbrala Vogle. Tiste, ki sem jih tolikokrat občudovala z Debelega vrha. Sem objela soplezalca, ki sta odšla v dolino, in z lažjim nahrbtnikom kot prejšnje dni odšla...
Ferajnovi Lazi krmarijo med družabnostjo in hribovanji. Plezarijo. Luštno je zvečer posedeti za mizo ter si razvezati jezik in se potem na pogradih ob polglasnih pogovorih hihitati kot v šoli v naravi. Ampak potem je naslednje jutro težko vstati in je glava opekasta in ni luštno iti tak v steno. Ker nam ni bilo...