V gorah imam simpatije, pa tudi ljubezni. Široka peč je bila bum v srce, ko sem jo prvič zagledala s Kukove špice – “Hej, kaj pa je tistale krasna skalna gmota tam zadaj,” sem takrat vprašala sohodca. Nad Amfiteatrom se je s svojimi izpostavljenimi in krušljivimi stolpi vila vsa divja, samotna in nepristopna. Široka peč je bila osvojena šele 150 let za Triglavom, ko so jo leta 1928 ugnali člani znamenite zlate naveze Joža Čop, Miha Potočnik in Stanko Tominšek. Do danes je ohranila sloves težko dostopne gore. Magična je! V vseh vodnikih je napisano, da je eden izmed najtežje dostopnih vrhov pri nas; nisem se nadejala, da bo kdaj moja. V veliko veselje mi jo je bilo občudovati od daleč … z varne razdalje. In vsake toliko sem si med kakšno plezarijo rekla, da moram pridno vaditi, da me bo Široka peč enkrat hotela.
Ko me je poklical Janez in me vprašal, ali bi šla naslednji dan z njim na Široko peč, se mi je za hip (ali dva) ustavilo srce. Jaz na Široki peči? Jutri? Skrbno sem spakirala nahrbtnik in najbolj me je skrbelo, da ne bi zjutraj zaspala. Ko sva se dobila ob 3.00, je močno deževalo, vse tja do Jesenic sva upala, da samo še minutko ali dve, pa bo dež ponehal. Napovedano je bilo vendarle krasno vreme. V temi je Janez iskal pravo stezico čez Brinovo glavo, da bi se izognila dolgemu melišču nad Rdečim potokom. Dežne kaplje so trkljale po anorakih vse do sedla pod Šplevto, kjer se stikata planoti Na jezerih in Na Brinju, tam pa … Tam pa se je zdanilo in zjasnilo hkrati. Med potjo na Dovški križ sem marljivo poslušala Janezova navodila, kako si zapomniti potek poti za navzdol (in za prihodnjič), pa številne druge koristne nasvete. Pot z izkušenim alpinistom pač odtehta več kot prebrano ali iz knjig naučeno.
Če sem se malo potrudila, sem z vrha Dovškega križa, ko sva si pripravljala plezalno opremo, videla križ na Široki peči. Tako blizu, pa vendarle par stolpov in en dolg greben stran. Grebenska plezarija, ki je sledila, mi je bila v neskončen užitek! Malo abzajlov, malo grebena, malo gori in doli in tudi naokoli. Na najvišjem stolpu sva malo posedela in si delila občutek, da se razgledujeva kot bogova, ki sedita na strehi avtomobila. Potem sem zagledala, da so povsod, ampak res čisto povsod okrog mene fosili. Na stotine, bržkone na tisoče odtisov školjkic je ždelo z nama tam gori, v večnosti in neminljivosti. Huh, pa kako, no, da je bilo tule enkrat morje. Morje! Janeza sem vprašala, ali lahko en majhen košček školjkice vzamem s sabo; se je zasmejal, ko sem ga previdno spustila v žep. Da ga ne bi poškodovala. Pripravila sva naslednji abzajl, najdaljšega in zelo zagruščenega. Potem pa … potem pa je bilo res samo še par ovinkov in ena malo sitna prečka po polički, pa sva bila pod njo. Pod mojo Široko pečjo. Janez je rekel, da moram iti prva. Pa sem šla, previdno, s solzami v očeh. Hlipajoč sem prispela na vrh in objela križ in še celo takrat, ko sem ga trdno stiskala k sebi, nisem čisto verjela, da se mi je zgodila Široka peč. Malo sva še posedela, zobala oreščke in tonila v modrino okrog naju. Pravljično lepo je bilo!
Vrnitev po isti smeri je bila ena sama pesem grebenske plezarije. Za sabo sva pospravila vse, kar sva na gori pustila – pobrala kline in prusike. Bila sem razigrana in dobrovoljna, moj korak je bil suveren in Janez mi je rekel, naj bom prva. Z veseljem! Razgledovala sem se, pazila na varen korak, predvsem pa nepopisno uživala v moji skalni, grebenski svobodi tam gori. Četudi podrto, čudovito; čudovito zato, ker je bilo tako divje in samotno. Janez mi je za naslednje poti tod okrog razložil in pokazal grape, sedla, pristope, sestope, ključna mesta. Ogromno vsega; za naslednje poti v divji svet gora nad Martuljkom. Lepo, zelo zelo lepo je tam gori!
