Lep dan je bil. Pa krasna družba. Pa … fajn smo se imeli. Se veliko smejali in bili veseli zelo. Tole z Italijani je nekaj res simpatičnega – moja italijanščina je bogatejša za precej novih besed (iii, ljubim ta prikupno emocionalen jezik), moje srce za zvrhan koš ljubkih trenutkov tam gori, pa še en...
Eni hribi so taki, da pogledam na karto in grem na pot – za področja, ki jih poznam, mi je ljubše del raziskovanja prepustiti presenečenju. Odkrivanju. Navdušenje ob nečem novem, nepričakovanem, morda celo neslutenem je pač sladko. Če se zmotim, zaidem ali napačno ocenim, se brez travmatiziranja obrnem. Nisem obremenjena z brezhibnostjo opravljene trase...
Huh! A veš tisto, ko sediš na enem hribu in zreš v onega nasproti in si želiš iti tja in potem najdeš pot in je res lepo (čarobno!) in pohajkuješ ves dan tam daleč nad Rezijo in gledaš bele riti njenih zverinic in so bukve odete v najbolj seksi odtenek zelene in potem najdeš...
Omojbog, kakšna krasna trasa! Obideš hrib, greš na njegov vrh, za povrh pa obiščeš tisto furlansko vas, ki je ne boš nikoli več pozabil. Ampak se boš vračal; ker si se zaljubil. V sončni balkon, kjer bi želel prebiti starost. Ali vsaj kak dan. Kraji, ki jih je Tine Mihelič imenoval najbolj divji in...
Dan po maltatalski ledni pustolovščini smo pretegnili noge in tačke s špancirom po Pecolu. Giro delle Malghe je ena mojih najljubših zimskih tras – ena tistih poti, za katere se ti zdi, da vseskozi samo pohajaš, na koncu pa ugotoviš, da si naredil čisto spodobno dolgo pot. In videl tiste lepe konce pod naročjem...
A naj povem po pravici, da so bili tokratni novoletni prazniki prvi, ko sem bila čisto sama. Zlomka, premišljujem, da sem pravzaprav prvič v življenju novo leto dočakala … sama. Okej, s psoma, ampak tisti “tridvaena srečno novo leto” sem rekla brez soprisotnosti še kakega človeškega bitja. Luštno smo se imeli vse dni; malo...