Spomnim se dne, ko sem pred leti na to pot stopala prvič – bila je darilo od zelo posebnega človeka, s katerim sem v hribih prebila najlepše trenutke, prehodila mnogo čarobnih

Zadnji dan decembrskega dopustovanja sem se potepala po l’Altopiano di Curiedi, ki je nadaljevanje planote Lauco na drugi strani grape. Bilo je … kot v vintidž vesternu: ogromno področje zlatih trav,

Vasi nad Val Aupo torej. Gianfranco je rekel, če bi šla. Pa sem šla, seveda, z veseljem! Moja ljuba Val Aupa in njene vasi in njihove zgodbe; Val Aupa bo vselej

Ko mi je italijanski prijatelj prvič pripovedoval o Laucu, je dejal, da je rilassante. Mhm, zen planotica je tole: prostorček pod soncem, kjer se človek počuti izpolnjenega, kraj, v katerem srečaš

Lepo vreme, en kup dopusta in na metre idej, kam bi lahko šla. Kaj prehodila. Od kod gledala v dolino. Recimo, da … moje življenje sestoji iz službovanja, sprehajanja psov in

L’altopiano di Lauco part 2. Ko se Maja zaljubi, gre zares – sem miškasto prijazno, a precej naporno (beri intenzivno) bitje, in zaljubljeno naporno bitje … huh, je zelo naporno. Tudi

Snegovalo se mi je in v Karnijce me je vleklo. Nekaj nezahtevnega in dolgega bi; nekaj z razgledi in z nikjer nikogar. Malo sem obračala karte in gledala, kje se da

Ljubezen do karnijskih kucljev je vzniknila tudi zaradi zgodb, ki sem jim stopala na repe, ko sem se potikala po tamkajšnjih starih zaselkih, med podrtimi zidovi starih staj, spala v kočah,